La Volontà di Dio è stata quindi omessa e da ciò si è formato un abuso che mette seriamente in pericolo la fede. Pochi uomini soltanto afferrano il nocciolo e questi pochi adempiono bensì i Comandamenti prescritti, ma sono contemporaneamente così uniti con il Signore, che da questo legame attingono la Forza, che però assegnano all’adempimento di quei Comandamenti. Quest’opinione errata non nuoce alla sua anima, ma quella Forza può affluire all’uomo anche senza cerimonie riconoscibili esteriormente, se soltanto il suo cuore cerca l’unificazione con Dio e vi s’inoltra. Mentre invece delle cerimonie senza l’interiore unificazione non hanno nessuna conseguenza di alcuna benedizione. Inoltre è importante di prendere una volta posizione sulla questione della figliolanza di Dio. Secondo il dogma, soltanto il cattolico ha il diritto di potersi chiamare figlio di Dio ma questa è un’opinione totalmente falsa, che non è per nulla da motivare. Chi intende di lavorare su di sé ininterrottamente e così tende al perfezionamento, chi sottopone sempre soltanto sè stesso ed il suo agire ad un severo esame, chi tende costantemente ad adempiere la Volontà divina, costui è seriamente interessato alla figliolanza di Dio ed il Padre lo considera come Suo figlio. Ma degli obblighi ed il loro adempimento non sono mai così preziosi come un gioioso servire Dio nella libera volontà. La costrizione non fa mai diventare attiva la propria volontà. L’adempimento dei Comandamenti nello stato di costrizione non è particolarmente meritevole davanti a Dio, ma la minima libera dedizione al suo Creatore ha uno straordinario progresso per l’anima dell’uomo. Così Dio ha bensì sempre portato vicino all’uomo la Sua Volontà, ma non ha mai ordinato di adempiere per dovere la Sua Volontà, perché per Lui ha valore solamente, quando l’uomo vince sé stesso e per amore per Dio prende qualcosa su di sé, perché soltanto ora la volontà dell’uomo si piega e tende coscientemente al legame con il Padre nel Cielo, solo ora viene avviato il rapporto del figlio con il Padre; solo l’uomo che si sforza di essere obbediente al Padre nel Cielo come un figlio, ama suo Padre e cerca di prepararGli la Gioia e di formare sé stesso, in modo che il Padre lo prenda amorevolmente al Suo Cuore e così, l’uomo tende coscientemente alla figliolanza di Dio.
Amen
TraduttoreBožja volja je bila torej prezrta, kar je povzročilo grozljivo stanje, ki resno ogroža vero. Le redki ljudje dojemajo bistvo in ti redki sicer izpolnjujejo predpisane zapovedi, a so hkrati tako povezani z Gospodom, da iz te povezave črpajo moč, ki pa jo pripisujejo izpolnjevanju teh zapovedi. Čeprav ta napačna predstava v resnici ne škoduje njihovim dušam, ta moč lahko priteče k človeku tudi brez navzven prepoznavnih obredov, če le njihovo srce išče in sproži zvezo z Bogom. Medtem pa obredi brez srčne povezanosti ne bodo priresli nobenega blagoslova. Prav tako je pomembno, da se vprašamo o posinovljenju z Bogom.
V skladu z dogmo so samo katoličani upravičeni, da se lahko imenujejo Božji otroci. To je popolnoma napačno mišljenje, ki ga ni mogoče z ničemer upravičiti. Kdor se zavzema za delo na sebi in si neumorno prizadeva za popolnost, kdor strogo preverja sebe in svoja dejanja, kdor si nenehno prizadeva izpolnjevati božjo voljo, resno želi postati Božji otrok, ga ima Oče za svojega otroka. Toda obveznosti in njihovo izpolnjevanje ne bodo nikoli tako dragocene kot prostovoljno radostno služenje Bogu. Prisila nikoli ne dovoli, da bi se aktivirala lastna volja.
Izpolnjevanje zapovedi v stanju prisile pred Bogom ni posebej hvalevredno, toda že najmanjša prostovoljna predaja svojemu Stvarniku je izjemen korak naprej za človekovo dušo. In tako je Bog človeštvu pravzaprav vedno sporočal svojo voljo, vendar nikoli ni zapovedal, da je treba njegovo voljo izpolnjevati kot dolžnost, saj ima zanj vrednost le, če človek premaga samega sebe in iz ljubezni do Boga sprejme določeno mero. Kajti le tako se bo človeška volja nagnila in si zavestno prizadevala za povezanost z Očetom v nebesih, le tako se bo začel otrokov odnos z Očetom.
Človek si bo kot otrok prizadeval biti poslušen Očetu v nebesih, otrok bo ljubil svojega Očeta in mu skušal ugajati ter se oblikovati tako, da ga bo Oče ljubeče pritegnil k svojemu srcu, in tako si človek zavestno prizadeva za Božje otroško....
Amen.
Traduttore