Gli amici nell’aldilà ti si rivolgono pieni d’amore per adempiere il tuo desiderio, e così ricevi: Il mondo come tale ha soltanto uno scopo, di condurre allo sviluppo verso l’Alto i molti esseri viventi che sono portatori di potenze spirituali, che può svolgersi soltanto in un tale ambiente, dove risultano delle opposizioni di ogni genere, ed il mondo ne offre a sufficienza, sia sulla Terra oppure anche nei molti altri corpi celesti, ovunque sorgono all’essere vivente insospettate difficoltà, per superare le quali deve essere adoperata tutta l’energia. Ma in ogni essere vivente tale energia è presente mediante l’apporto di Forza che ogni essere vivente riceve per poter sussistere come tale. L’ulteriore sviluppo dipende perciò sempre dal fatto in quanto questa Forza dimorante in ogni essere vivente sia stata usata. Cioè, prima viene adempiuta l’attività che spetta all’essere vivente, prima diventa libera l’intelligenza spirituale dalla forma che la circonda e può iniziare il susseguente stadio dello sviluppo. Ora è possibile la domanda, in quale forma è garantito agli esseri il più precoce sviluppo verso l’Alto. A questa domanda può sempre essere risposto che è inevitabile percorrere ogni forma, e che può essere posto un confine solamente là dove l’unione di innumerevoli particelle animiche risulta già in un tutto, dove perciò sono presenti tutte le sostanze dell’anima per vivificare l’ultima incorporazione, la forma dell’uomo. Il moto più fine nell’uomo, il sentimento più delicato dipende soltanto dall’anima sintonizzata in tutte le finezze, che nuovamente si è ricomposta dalle più fini particelle dell’anima, che nell’edificazione del tutto sono della massima necessità, perché garantiscono all’anima ora formata il sentimento più fine e la facoltà di percezione nuovamente per i più piccoli Miracoli della Creazione dell’Amore divino. Dove quelle componenti più fini dell’anima non fossero presenti, là all’uomo mancherebbe totalmente il senso per le Opere di Miracoli sorte oppure ancora da sorgere, semplicemente non potrebbe contemplare ciò che in lui stesso non fosse vivente, egli deve avere in sé nella componente più minuscola quello che la Creazione cela, rispettivamente ogni sostanza deve essere presente nella sua anima, soltanto allora egli la può percepire anche fuori da sé stesso. Quest’insegnamento lascia nuovamente aperta la domanda, quale genere siano ora ben le componenti dei piccoli esseri viventi, e questo è facilmente spiegabile, che questi portano di nuovo in sé tutte le sostanze di esseri viventi ancora più piccoli, di conseguenza però percepiscono tutto puramente d’istinto ciò che è già più progredito nello sviluppo, ma dominano nuovamente ciò che è presente sostanzialmente in questi esseri viventi. Per l’uomo è del massimo vantaggio il sapere tali conoscenze importanti nella Dottrina della Creazione, dato che solo così impara a conoscere l’essere dell’uomo in tutta la multiformità. In certo qual modo può constatare in questo fatto che l’uomo è appunto la corona della Creazione divina, che in sé, cioè della sua anima, è costruito in modo così fine, che è impossibile che una tale Opera d’Arte sia stata creata da un saggio Creatore soltanto per la durata di una vita terrena, perché tutto ciò che osserva nella natura, sia nella vita minerale, vegetale o animale, è presente in lui negli atomi. L’uomo cela in sé l’intera Opera di Creazione nella più fine riduzione. Egli deve superare in sé pure i contrasti che si avvicinano all’uomo dall’esterno, tramite il mondo, che è da intendere nel modo che innumerevoli pericoli dall’esterno stimolano l’uomo alla massima forza di resistenza, pure così viene stimolata anche l’atmosfera spirituale attraverso continue resistenze delle diverse sostanze dell’anima che sono in continua lotta ed appunto soltanto così si fortificano ed all’anima possono essere rese accessibili delle Verità più alte, più luminose. Come ogni essere vivente, anche il più piccolo, ha da eseguire una determinata attività, così anche l’uomo come portatore di tutte queste entità, e questa consiste in prima linea nella spiritualizzazione di quelle sostanze animiche, che sono ancora in grave contrarietà verso il loro vero compito, che vorrebbero adempiere sempre ancora piuttosto l’attività terrena che a loro era propria dal compito terreno nella forma precedente che le spettava di eseguire. E perciò l’uomo ha da combattere contro così tante debolezze, errori e vezzi, perché giunge sempre di nuovo all’irruzione la caratteristica delle sostanze legate nell’anima e vorrebbe obbligare la carne, l’involucro terreno, ad essere volubile, mentre invece nella vita terrena deve essere esercitata la più estrema resistenza. Soltanto così è comprensibile quale straordinaria responsabilità porta l’uomo nella vita terrena e come deve costantemente lottare, per poter davvero trionfare spiritualizzato alla fine dei giorni come vincitore su tutti i pericoli e di aver resistito ad ogni tentazione, perché per quanto forte sia lo spirito, la carne è debole.
Amen
TraduttoreTvoji prijatelji iz onostranstva (angeli) se z Ljubeznijo obračajo k tebi, da izpolnijo tvoje želje, in zato prejmi:
Svet kot takšen ima samo en namen, in sicer voditi mnoga živa bitja, ki so nosilci duhovnih snovi na višji razvoj, ki se lahko zgodi samo v okolju, kjer se dogajajo vse vrste konfliktov (odporov), in te svet ponuja v zadostni količini. Bodisi, da je to na Zemlji ali na številnih drugih nebesnih telesih (planetih), vsepovsod se morajo živa bitja srečevati z nepojmljivimi težavami in potrebujejo vse svoje moči, da jih premagajo. Vendar je takšna moč na razpolago v vsakem živem bitju, skozi dotok moči katero prejema vsako živo bitje, da sploh lahko obstaja kot takšno. Zatorej je nadaljnji razvoj vedno odvisen od tega, v kolikšni meri se bo ta, znotraj živega bitja bivajoča moč uporabila. To pomeni: prej kot bo izpolnjena aktivnost, s katero je živo bitje obvezano (t.j. ki jo je dolžno izvršiti), hitreje bo osvobojena duhovna inteligenca forme-oblike, ki jo ovija, in lahko začne naslednjo stopnjo razvoja.
Zdaj je mogoče vprašati: katera oblika zagotavlja najhitrejši razvoj navzgor za živa bitja.... In odgovor na to vprašanje je lahko le, da je nujno iti skozi vsako obliko.... in, da je omejitev lahko postavljena le tam, kjer je združitev neštetih majhnih delcev duše že dosegla celoto.... kjer so torej prisotne vse substance duše, da bi oživile končno utelešenje.... obliko človeka.
Najbolj prefinjena čustva v ljudeh, najbolj nežno čustvo je le zaradi fino usklajene duše, ki je v zameno sestavljena iz še bolj subtilnih (nežnih, občutljivih) delcev duše. Oni so najpomembnejša nujnost pri gradnji celote, saj oni zagotavljajo kompletirani duši najbolj nežne občutke in dojemanje za najmanjša čudesa stvarstva Božanske Ljubezni.
Če te najbolj fine komponente duše ne bi obstajale (bile na voljo), človek ne bi razumel sedanjih in prihodnjih čudežev stvarjenja.... on enostavno ne bi bil sposoben videti nekaj, kar že ni oživljeno (živo) znotraj njega samega.... on mora vse, kar obstaja (znotraj) v stvarstvu, kot najmanjše komponente imeti znotraj sebe samega.... to je, vsaka snov mora biti prisotna v njegovi duši, šele takrat lahko on to prepozna tudi izven sebe samega.
Ta nauk pa povratno postavlja vprašanje, od kakšnih vrst komponent so ta majhna živa bitja sestavljena, in to je enostavno za pojasniti: vse one nosijo snovi še manjših živih bitij znotraj njih samih, vendar skladno s tem lahko le nagonsko čutijo vse to, kar je v razvoju že napredovalo, čeprav ob istem času zopet obvladati to, kar kot snov že obstaja (je na voljo) v teh živih bitjih.
Znanje o tej pomembni informaciji v doktrini stvarjenja je za človeka izjemna prednost, ker se bo šele skozi to naučil o značaju človeka v vsej raznolikosti.... Na osnovi tega dejstva lahko on tako rekoč presodi, da je človek res krona Božjega stvarstva.... da je on v sebi, to pomeni, njegova duša je tako prefinjeno konstruirana znotraj sebe, da bi za takšno umetniško delo bilo nemogoče, da bi bilo ustvarjeno od enega tako modrega Stvarnika samo za trajanje enega zemeljskega življenja.... vse kar on vidi v naravi, naj bo to na področju mineralnega, rastlinskega ali živalskega sveta, obstaja (je na voljo) v atomih tudi v njem (znotraj njega samega). Človek uteleša (prikriva) znotraj sebe samega celotno delo stvarstva v malem, v najbolj finem pomanjšanju. Zatorej mora on v sebi prav tako premagati nasprotovanja, ki mu pristopajo od zunaj.... iz sveta.... kar lahko razumemo tako, da neštete zunanje nevarnosti motivirajo človeka na najmočnejši odpor.... medtem, ko je prav tako duhovna atmosfera stimulirana skozi neprestani odpor in stalno borbo v različnih substancah duše in lahko le tako postane močnejša, in duša odprta (dostopna) za višje svetlobne Resnice, le na ta način. Tako kot vsako, tudi najmanjše živo bitje mora opravljati določeno dejavnost, tako jo mora tudi človek kot nosilec vseh teh bitij. In ta se sestoji v prvi vrsti v poduhovljenju tistih snovi duše, ki so še vedno v škodljivem nasprotovanju glede na njihovo resnično nalogo, katere bi še vedno raje opravljale zemeljsko nalogo, ki jim je lastna, zaradi njihove pretekle zemeljske dolžnosti v eni od prejšnjih oblik.
Iz tega razloga se mora človek boriti proti tako mnogim slabostim, napakam in slabim navadam, ker značaj snovi zavezanih v duši se vedno znova pojavi in želi prisiliti telo, zemeljski ovoj na pristanek, kateremu bi se moral v zemeljskem življenju zelo močno upreti. In le na ta način je mogoče razumeti, da ima človek izredno odgovornost v času zemeljskega življenja; da mora bojevati stalni boj, da kot resnično poduhovljen ob koncu dneva lahko kot zmagovalec zatriumfira nad vsemi nevarnostmi in, da se je uprl vsem skušnjavam. Konec koncev kako pogosto je duh zares voljan, a telo je šibko (Matej 26:41). AMEN
Traduttore