Senza inizio e senza fine, da Eternità in Eternità, Dio il Signore fa sentire agli uomini il Suo Amore. Tutte le cose respirano l’Amore di Dio e le fa sussistere la Pazienza e la Mansuetudine del Signore. E quando il Signore opera così evidente per portare la Luce ai Suoi figli sulla Terra, allora questa è anche una dimostrazione del Suo ultragrande Amore per gli uomini, che Egli ha posto nel Cosmo tutte le Magnificenze per renderle loro accessibili una volta. Un tale Amore Paterno non permette nemmeno mai che gli esseri, grandi e piccoli, siano esposti senza salvezza al potere maligno. A questo potere viene sempre posto un limite attraverso la Volontà e la Potenza di Dio, affinché non s’impossessi troppo dell’anima errante. La forza d’azione degli uomini è già un ostacolo, dove il nemico si sente paralizzato. La forza d’azione è data all’uomo e la può utilizzare secondo il proprio beneplacito, dato che gli era anche dato contemporaneamente la libera volontà per la carriera terrena. Chi ora utilizza poco questa forza d’azione, dà sé stesso nelle mani del nemico e poi la colpa non deve mai e poi mai essere data all’eterna Divinità, che lo ha messo nel Cosmo, perché ogni uomo viene provveduto dal Padre in modo, che a sua disposizione sta una misura di forza di volontà. Ma lui stesso vi mette sovente di fronte la propria pigrizia, e la forza di volontà viene da questa straordinariamente indebolita. Questo è un pericolo della massima importanza, perché quest’ozio si estende sia alla vita terrena come anche a quella spirituale. L’uomo, che è sempre mobile nel senso mondano, nel caso della conoscenza affronterà anche subito fattivamente il lavoro sulla sua anima, avrà la stessa ambizione di continuare il lavoro iniziato che vale per l’anima, come quando esegue l’attività terrena. Perciò per un uomo è il massimo pericolo essere inattivo sulla Terra, perché contemporaneamente langue poi la sua anima ed il tempo terreno passa inutilizzato per l’Eternità. L’Amore del Padre celeste agisce sempre ugualmente sull’uomo e gli fa giungere ogni stimolo, per risvegliarlo da una tale debolezza di volontà, inattività e letargia, e se la volontà dell’uomo è buona di servire Dio il Signore, questi stimoli della spinta all’attività aumentano. Ma se l’uomo si ribella, allora l’anima nella sua miseria, si cerca una via d’uscita, mentre con la collaborazione dei buoni esseri spirituali copre il corpo con diverse piaghe, con sofferenze corporee, con depressioni o disagi, che gli rendono difficile la vita o la rendono spiacevole. Allora l’uomo stesso si cerca una via d’uscita per sospendere tutte queste avversità, e comincia a fortificare la volontà, che poi agisce anche favorevolmente sulla forza corporea creativa.
Amen
TraduttoreBrez začetka in brez konca, iz večnosti v večnost Bog, Gospodar dopušča (dovoljuje), da človek (ob)čuti Njegovo Ljubezen.... Vse stvari vdihujejo Božjo Ljubezen, Gospodarjeva potrpežljivost in blagost pa jim omogočata obstoj (življenje). In če Gospodar na tako očiten način deluje, da bi Svojim otrokom na Zemlji prinesel svetlobo, tako je On tudi v vesolje postavil dokaz Svoje ogromne Ljubezni do ljudi, da bi jim omogočil, da bodo vse njegove lepote dostopne za njih. Neka takšna Očetovska Ljubezen nikoli ne dovoli, da bi bila bitja, velika in majhna brez izhoda izročena zli moči. Tej moči bo preko Božje milosti in moči vedno postavljena meja, da ona ne bi povsem prevzela (zasužnjila) izgubljeno (grešno) dušo.
Moč človekovega delovanja pa že predstavlja oviro za sovražnika tam, kjer se sovražnik počuti oslabljen. Človeku je dana moč delovanja in on jo lahko izkorišča glede na svoj lastni svobodni preudarek, ker mu je obenem tudi dana svobodna volja v času zemeljskega življenja. Tisti, ki sedaj slabo uporablja to moč delovanja, sam sebe predaja sovražniku v roke, zaradi česar tudi ne sme nikoli zvaliti krivde na Večno Božanstvo, Ki ga je postavilo v vesolje. Namreč vsak človek je od Očeta tako obskrbljen, da ima na razpolago neko določeno mero moči volje.
On pa se le tej pogosto zoperstavlja z lastno lenostjo, zaradi katere bo moč volje izjemno oslabela. To pa pomeni največjo nevarnost.... ker se le ta tako kot v zemeljskem smislu razteže tudi na duhovno življenje. Človek, ki je ves čas dejaven v svetovnem smislu, bo v primeru, da je prejel spoznanje, ravno tako vneto opravljal delo na svoji duši.... on si bo na enak način, kot izpolnjuje zemeljske dejavnosti, ravno tako prizadeval nadaljevati začeto delo, ki se tiče duše. Tako je največja nevarnost za človeka ta, da je na Zemlji nedejaven, ker potem tudi duša na enak način trpi v pomanjkanju, čas na Zemlji pa mineva neizkoriščen za vekomaj.
Ljubezen nebeškega Očeta enako vpliva na človeka in dopušča, da ga doleti vsa spodbuda, da bi ga prebudila iz takšne slabosti volje, nedejavnosti in otopelosti (letargije); če pa je človekova volja, da služi Bogu dobra, bodo te spodbude povečale njegovo težnjo k dejavnosti.... Toda če se človek upira, potem duša s sodelovanjem dobrih duhovnih bitij išče izhod iz svoje težave, ko obremenjuje svoje telo z raznoraznimi vrstami trpljenja, depresijami ali težavami, ki mu otežujejo življenje ali povzročijo, da je le to neugodno (neprijetno). Potem pa človek sam išče izhod in začenja odstranjevati ves ta odpor, krepi voljo, kar pa potem blagodejno deluje tudi na telesno ustvarjalno moč....
AMEN
Traduttore