Duša ljudskog bića je formacija koja se sastoji od nezamislivo brojnih minijaturnih tvorevina. Ona je učinkovito kompozicija tvorevina koje su bile njezina prošla utjelovljenja (u mineralnom, biljnom i životinskom kraljevstvu), tako da se ona može nazvati cjelovitim djelom Božjeg stvaranja Koji je prikazao Njegovu beskrajnu Ljubav, mudrost i svemoć u ljudskoj duši. Ljudsko biće nema nikakve ideje da on udomaćuje cijelo stvaranje u njegovoj duši, ali kada je, nakon smrti njegova tijela, on sposoban ugledati sebe u duhovnom kraljevstvu on će gledati sa krajnjim štovanjem i Ljubavlju za Boga na čudesna djela koja iznova nalazi unutar sebe samog. Dušina supstanca svakog utjelovljenja tijekom procesa razvoja je sakupljena, i stoga su se pojedinačne supstance ljudske duše kretale kroz cijelo stvaranje i sada izlažu jednu nevjerojatnu raznovrsnost. Jedino onda će postati očigledno koliko su veličanstvena Božja djela stvaranja, i Njegova veličina, Njegova Ljubav, mudrost i svemoć će izbiti na vidjelo tako izrazito da sve žive tvorevine ostaju zatečene u poštovanju i Ljubavi spram Boga Koji osigurava takvu neizmjernu sreću Njegovim živim tvorevinama kroz postajanje svjesnim Njegove snage i shvaćanjem Njega Samoga. Međutim, duša zahtijeva izvjesni stupanj zrelosti da bi bila sposobna sebe ugledati, to je zašto je to jedno od blaženstava koja pripadaju onima u kraljevstvu svjetla. Promatrati dušu je dio Isusovog obećanja, ‘oko nije vidjelo, niti uho čulo, stvari koje Sam pripremio onima koji Me ljube....’ (1 Korinćanima 2:9). Stoga duša može razmatrati sva područja, ona može ugledati što nikada prije nije vidjela, ali što je nedvojbeno prisutno u stvaranju, i ona je svjesna činjenice da ova čudesa neće nikada dokončati, da se neprestano nove formacije pojavljuju a ipak njoj neće nikada dodijati promatrati ove tvorevine, namjesto toga ona će željeti promatrati rastuće više i time također postati rastuće sretnija. Duša je nešto nevidljivo za ljudska osjetila i prema tome se isto tako ne može razumjeti. Za čovjeka na Zemlji ona je nešto duhovno, u duhovnom kraljevstvu, međutim, ona je suština, ona je ono što oživljava duhovnu tvorevinu, ona je istinsko živo biće u duhovnom kraljevstvu budući je prožeta od strane snage Božje. I stoga ona iznova nalazi unutar sebe svaku misao Božju koju je On oblikovao u formu kroz Njegovu snagu volje. Svako djelo stvaranja je očitovana misao Boga. I tako je ljudska duša jedan ogromno djelo stvaranja u malome.... ipak za ljude na Zemlji ona je dvojben pojam, ona je nešto o čijem postojanju oni nisu u cjelosti uvjereni i kojeg oni isto tako nikada ne mogu dokazati naučno. Zemaljski ljudi smatraju dušu za ništa (nepostojanje) ili upitnu stvar, u Istini, međutim, ona je najveličanstvenije stvaranje koje pruža dokaz o Božjoj Ljubavi, mudrosti i sili, koja Ga veliča u duhovnom kraljevstvu, koje je vječno i daje povod neprestanom slavljenju Boga od strane svih onih koji prebivaju u kraljevstvu svjetla i blaženi su.
Amen
TranslatorDuša človeka je struktura, ki je sestavljena iz nepredstavljivo številnih miniaturnih stvaritev. Ona je v resnici združitev (kompozit) stvaritev, ki so bile njena pretekla utelešenja (v mineralnem, rastlinskem in živalskem kraljestvu), tako, da se ona lahko imenuje celovito delo Božjega stvarstva, Kateri je dokazal Svojo neskončno Ljubezen, Modrost in Vsemogočnost v človeški duši. Človek nima pojma o tem (si ne more predstavljati), da on sam udomačuje (prikriva) celotno stvarstvo v svoji duši, vendar, ko bo po smrti svojega telesa v duhovnem kraljestvu lahko videl samega sebe, bo lahko poln strahospoštovanja in z Ljubeznijo do Boga opazoval čudežna dela, katera bo ponovno našel znotraj sebe samega .
Snov duše je zbrana pri vsakem utelešenju tekom njenega procesa razvoja, in zato so posamezne snovi človeške duše prehajale skozi celotno stvarstvo in zdaj kažejo nepredstavljivo raznolikost. (24. 2. 1950) Šele takrat bo postalo razvidno, kako čudovita so Božja dela stvarjenja in Njegova veličina; Njegova Ljubezen, Modrost in Vsemogočnost bodo tako izrazito stopile v ospredje, da vse žive stvaritve ostanejo ujete v strahospoštovanju in Ljubezni do Boga, kateri zagotavlja takšno neizmerno srečo Svojim živim stvaritvam, s pomočjo zavedanja Njegove moči in skozi prepoznavanje Njega Samega.
Vendar se zahteva določena stopnja zrelosti, da bi duša bila sposobna sebe videti, in zato je to tudi blagoslov tistih, ki so v kraljestvu Svetlobe. Opazovati dušo je del Jezusove obljube, "kar oko ni videlo, niti uho ni slišalo, to Sem pripravil tem, ki Me ljubijo...." (1. Korinčanom 2:9).
Duša ima lahko torej vpogled na vsa področja, ona vidi kar nikoli prej ni videla, vendar kar pa je v stvarstvu nedvomno prisotno, in ona se zaveda dejstva, da ti čudeži nikoli ne bodo prenehali, da se nenehno pojavljajo nove formacije, pa vendar se ona nikoli ne bo naveličala opazovati teh stvaritev, temveč bo želela opazovati vse več in več in s tem bo postajala tudi vedno bolj blažena (srečna).
Duša je za človeška čutila nekaj nezaznavnega in zato prav tako ni razumljiva. Za človeka na Zemlji je ona nekaj duhovnega, v duhovnem kraljestvu pa je ona Resničnost-bistvo, ona je to kar daje življenje duhovni stvaritvi, ona je resnično živo bitje v duhovnem kraljestvu, ker je prežeta z Božjo močjo. In tako se v njej ponovno najdejo vse Božje misli, katere je On oblikoval skozi Svojo moč volje. Vsaka manifestirana Božja misel se kaže kot delo stvarjenja.
In tako je človeška duša delo stvarjenja največjega obsega v miniaturni izvedbi.... pa vendar za ljudi na Zemlji dvomljiv pojem, ne nekaj o katere obstoju oni niso popolnoma prepričani in tudi znanstveno nikoli ne morejo dokazati. Duša je za ljudi na Zemlji en nič (neobstoječa) ali ena vprašljiva stvar, v Resnici pa je ona najbolj veličastna stvaritev, ki nudi dokaz o Božji Ljubezni, Modrosti in Vsemogočnosti, katera Ga poveličuje (slavi) v duhovnem kraljestvu, katero je neminljivo-večno in daje povod nenehnemu slavljenju Boga od vseh teh, ki prebivajo v kraljestvu Svetlobe in so blagoslovljeni. AMEN
Translator