Postupati suprotno Božanskoj volji duši nikada ne može biti od koristi, čak i ako može biti od prednosti za tijelo. I stoga su Božanske zapovijedi skoro uvijek ograničenje zemaljski ugodnog življenja; one će od čovjeka gotovo uvijek zahtijevati jedno određeno uzdržavanje ili odustajanje a stoga i rijetko naići na odobravanje tamo gdje se čovjek trudi punim plućima uživati u životu. No sasvim izvjesno se duši čini dobro tamo gdje se zapovijedi ispunjavaju uz zapostavljanje tjelesnih ugodnosti. Duša se trudi odbaciti sve što ju ograničava i u slobodnom stanju osjeća se daleko ugodnije, što međutim tijelu tokom vremena na Zemlji nikako ne odgovara, jer prednost za dušu odražava se jedino čisto duhovno i stoga se od strane zemaljskog tijela ne može osjetno zamijetiti. Pa stoga duševni život mora biti potpuno odvojen od osjetilnog života tijela.
No duši će svako uzimanje u obzir tijela na izvjestan način štetiti, jer kad je zemaljska žudnja tijela utažena, istovremeno se umnaža materija a time i okovi u kojima duša još pati. A čovjek se treba osloboditi iz materije, treba izbjegavati i uskraćivati tijelu sve, kako bi se oslobodio iz materije, koja ga je tokom tisuća godina držala zarobljenoga. Tko je svjestan toga, moći će procijeniti i opasnost koja se nalazi u ispunjavanju zemaljskih želja.... On će primjeniti svu snagu volje da bi se mogao oduprijeti žudnjama tijela, i on će pomoći duši u njenoj nevolji i biti će joj od koristi pri njenom oslobađanju od materije.
U svakoj situaciji zemaljskoga života čovjek se trudi izvući najveću moguću korist za sebe, on se prije svega trudi da si svoje zemaljsko postojanje učini podnošljivim i ne vidi opasnost koja se nalazi baš u tom nastojanju. Kad bi prije svega gledao da uzme u obzir svoju dušu i eventualne posljedice za nju, onda bi mu sigurno bilo mnogo lakše odustati od pokoje zemaljske prednosti i orijentirati se s obzirom na potrebe svoje duše.
No ako čovjek svim duhovnim mislima pokloni malo ili nimalo pažnje, uvijek će imati interesa samo za to da si svoj život uredi moguće ugodnim i bezbrižnim, dok će inače sve duhovno odbacivati s pogrešnim mišljenjem da je time lišen ikakve odgovornosti. Stoga je i vrijedni rad onostranih bića usmjeren na objašnjenje pitanja stvarnog čovjekovog određenja. Kad je to čovjeku jednom postalo jasno, onda će on u podređivanju vlastitih žudnji vidjeti prednost za dušu, on će biti više aktivan baš za duševno zdravlje, u istoj mjeri će izgubiti i potrebu za svijetom i radi svoje duše će odustajati i od žudnje za ispunjavanjem svojih želja....
AMEN
TranslatorDelovati nasprotno Božanski volji duši ne more nikoli koristiti, celo če to lahko prinaša prednost za telo. In zato Božanske zapovedi skoraj vedno pomenijo omejitev ugodja svetovnega življenja; one bodo od človeka skorajda vedno zahtevale neko določeno vzdržanost ali odrekanje, in zato bodo le redko naletele na odobravanje tam, kjer se človek s polnim zamahom trudi uživati v življenju. Vendar pa je povsem zagotovo duši storjeno dobro tam, kjer se izpolnjujejo zapovedi in so poleg tega tudi zapostavljena telesna ugodja. Duša se trudi zavreči vse, kar jo omejuje, in v svobodnem stanju se počuti veliko bolj prijetno, medtem ko to telesu v času (življenja) na Zemlji nikakor ne paše; prednost za dušo se namreč odraža edino zgolj duhovno in zato s strani zemeljskega telesa tega ni mogoče čutno opaziti. Poleg tega mora biti duševno življenje popolnoma ločeno od čutnega življenja telesa.
Vendar pa bo vsakič, ko se daje pozornost telesu, to duši na nek način škodilo; ko je namreč telesno hlepenje po svetu potešeno, se istočasno tudi povečuje materija, s tem pa tudi okovi, v katerih duša trpi. Toda človek se mora osvoboditi materije, mora se izogibati in prikrajšati telo za vse, da bi se osvobodil materije, katera ga je tisočletja držala v ujetništvu. Kdor se tega zaveda, bo lahko ocenil nevarnost, katera tiči v izpolnjevanju zemeljskih želja.... On bo uporabil celotno moč volje, da bi se lahko uprl telesnim hlepenjem, in on bo pomagal duši v njeni težavi in bo koristen pri njenem osvobajanju od materije.
Človek se v vsaki situaciji zemeljskega življenja trudi izvleči največjo možno korist zase; on se predvsem trudi, da si svoje zemeljsko življenje naredi znosno in ne vidi nevarnosti, katera pa tiči ravno v tovrstnem prizadevanju. Če bi najprej gledal, da vzame v poštev svojo dušo in morebitne posledice zanjo, potem mu bi bilo veliko lažje odreči se nekaterim zemeljskim (svetovnim) prednostim in se orientirati glede na potrebe svoje duše.
Toda če človek vsem duhovnim mislim nameni le malo pozornosti, bo vedno imel interes samo za to, da si življenje uredi kolikor je mogoče v ugodju in brezskrbnosti, medtem ko bo vse, kar je duhovno, zavračal z napačnim mišljenjem, da je s tem rešen kakršnekoli odgovornosti. Zaradi tega je vredno delo bitij onostranstva usmerjeno k temu, da dajejo razlago glede vprašanja resničnega človekovega cilja. Ko je človeku enkrat to postalo jasno (razumljivo), potem bo on, ko bo zapostavil lastna hlepenja, videl prednost za dušo; on bo bolj dejaven ravno za duševno zdravje, v enaki meri pa bo tudi izgubil potrebo po svetu in se bo zaradi svoje duše odrekal hlepenju po izpolnitvi svojih (svetovnih, telesnih) želja....
AMEN
Translator