L'activité régulière porte en soi la Bénédiction puisqu'elle protège l'homme des vices de l'oisiveté. Cela n'est en rien insignifiant, parce que pour le développement vers le Haut de l'âme l’oisiveté est le plus grand danger. C’est pour ainsi dire un recul dans l'état d'inactivité que la substance animique avait supportée lorsqu’elle avait la volonté liée au stade initial de son développement, donc un abus de la libre volonté permet une vive activité. L'activité est la vie, l'inactivité est la mort. Donc la substance animque, l'âme, donne la priorité à l'état de mort et se met elle-même en même temps en danger de tomber dans les vices les plus divers, parce que dès que l'homme est inactif, il est poussé vers les désirs du corps, il veut prendre de la vie seulement ce qui est possible en jouissances et joies terrestres. L'état d'activité par contre est un danger pour l'âme seulement lorsque l'homme est disposé si matériellement qu’au travers de son activité il veut augmenter ses biens terrestres. Malgré cela cet être est actif pour servir. Et avec cela l'homme s'acquitte inconsciemment de la tâche qui lui est assignée pour le temps terrestre. Parce que bien qu’il exécute sans amour cette activité servante, il change de toute façon en lui de la matière, c'est-à-dire que le spirituel en lui est aidé à servir à travers la transformation continue que porte avec elle toute activité, soit directement soit indirectement à travers une activité enseignante. Donc l'oisiveté doit être combattue avec la plus grande ferveur et l'homme est appelé à une activité plus fervente, parce que sur toute activité repose une Bénédiction tant qu’il n'est pas créé de dommages au prochain, parce que le préserver de la rétrogradation animique est le vrai amour pour l'homme. Les duretés de la vie terrestre sont à comparer seulement approximativement avec le désavantage qui est créé à l'âme par une vie terrestre dans laquelle les exigences qui existent dans une activité réglée sont tenues loin. L'homme peut mûrir seulement à travers cette dernière, parce qu'il ne lui sera jamais épargné de servir. Mais celui qui veut servir, doit être actif, et l'oisiveté exclut le service, l'homme profite plutôt de l'activité servante pour lui, mais c’est toujours seulement une Bénédiction que de servir.
Amen
TraducteursRedna (strokovna, poklicna) dejavnost nosi v sebi blagoslov, da tako človeka ščiti pred pregreho lenosti. To nikakor ni nepomembno, ker lenost predstavlja največo nevarnost za dušin napredek. To je na nek način vrnitev v stanje pasivnosti, katerega je stvaritev morala prestati, ko je bila njena volja omejena v začetnem stadiju svojega razvoja (ko je razgrajena služila v materialnem, rastlinskem in živalskem svetu).... torej zloraba svobodne volje, ki dovoljuje živahno (živo) dejavnost. Dejavnost je življenje, nedejavnost smrt.... se pravi, da stvaritev, duša, daje prednost smrti in se obenem tudi postavlja v nevarnost, da se preda najrazličnejšim pregreham. Čim je namreč človek ne-dejaven, se vsiljujejo hlepenja (poželenja) telesa; ono od življenja zahteva vse mogoče zemeljske užitke in zadovoljstva, kar pa duši povzroča največjo škodo.
Po drugi strani pa je stanje dejavnosti za dušo nevarno edino tedaj, ko je človek toliko materialističen, da on s svojo dejavnostjo želi povečevati svoje zemeljske dobrine (bogastva). Vendar pa je poleg tega tudi ta dejavnost služenje.... Tako da človek nezavestno izpolnjuje nalogo, ki mu je dana v času (življenja) na Zemlji. Nemreč celo tedaj, ko on to dejavnost služenja izpolnjuje brez Ljubezni, pa se ta materija zopet v sebi spreminja oz. duhovnemu (ki je omejeno) v njej se pomaga, da služi preko trajne preobrazbe, katero pa za seboj povleče vsaka dejavnost.... naj bo to neposredno ali posredno preko dejavnosti poučevanja.
In zaradi tega se je potrebno najbolj goreče boriti proti lenosti in človeka spodbujati na marljivo delo, ker vsaka dejavnost nosi blagoslov, vse dokler se ona ne izvaja na škodo bližnjega. Namreč resnična Ljubezen do človeka je v tem, da se ga zavaruje pred duševnim nazadovanjem. Težave zemeljskega življenja se ne morejo niti približno primerjati s pomanjkanjem, ki se duši rojeva (prenaša) iz zemeljskega življenja, v katerem je človek iz prividne obzirnosti prikrajšan za zahtevo redne dejavnosti. Človek pa lahko dozoreva edino preko slednjega, ker se služenju ne more nikoli izogniti. In tisti, ki želi služiti, mora biti dejaven (aktiven).... Toda lenost izključuje služenje; tako da bo tisti človek, ki izvaja dejavnost služenja vedno blagoslovljen....
AMEN
Traducteurs