Comparer communication avec traduction

Autres traductions:

La volonté – la Grâce - (lettre aux Philippiens 2 – 13.)

Le point d'arrêt surgit lorsque la volonté de l'homme est trop faible pour dépasser les obstacles. Aucun succès ne peut plus être enregistré. Tout dépend certes de la Grâce de Dieu, mais l'homme doit faire sa part pour recevoir justement abondamment la Grâce, il doit la vouloir et demander la Force, alors il tend vers le Haut. Il n'existe aucune voie qui exclut la volonté de l'homme, mais d'abord la volonté doit être active. De cela l'homme ne peut pas être exempté. Si maintenant la Grâce de Dieu était offerte en Premier, l'homme serait dispensé de faire devenir active sa volonté. Et cela serait une erreur qui aurait de nouveau pour conséquence d'autres erreurs. La Grâce et la Miséricorde de Dieu saisissent certes l'homme pour lui donner toutes les possibilités pour obtenir l’ultime salut. Parce que c’est une Grâce de Dieu insaisissable qui a permis à l'homme de parcourir le chemin terrestre, pour arriver de nouveau à Dieu. Mais c’est durant le stade de la libre volonté que seulement celle-ci est déterminante, si la Grâce lui arrive ou bien non, autrement la vie terrestre ne serait pas un temps d'épreuve que l'homme doit soutenir. Dieu veut guider la Vérité sur la Terre. Donc Il doit donner l'éclaircissement là où les hommes errent ou bien ont erré. Il doit corriger ce qui jusqu'à présent avait été compris d’une manière erronée, parce qu'Il veut séparer la Vérité du mensonge. Si l'homme oppose résistance à l’Effort divin de guider à lui la Vérité, alors sa volonté est certes active, mais d’une manière contraire à Dieu et il ne peut jamais y avoir la moindre clarté. Dieu a donné à l'homme la faculté de pouvoir réfléchir et de prendre une libre décision. Cela est de nouveau une Grâce de Dieu, cependant la libre décision dépend de la volonté de l'homme, donc l'homme doit vouloir que la Grâce de Dieu devienne efficace en lui. Sa volonté doit ouvrir le cœur pour qu’il soit réceptif pour la Grâce de Dieu et sa volonté doit aussi utiliser la Grâce de Dieu. Seulement la claire connaissance de cela rend l’homme responsable, tandis que jusqu'à présent l’opinion erronée qui était que l'homme ne puisse rien sans la Grâce de Dieu, que seulement celle-ci poussait la volonté de l'homme, paralysait la poussée en lui à l'activité. On ne pouvait alors pas parler de la libre volonté de l'homme si Dieu Lui-Même influençait cette volonté au moyen de la transmission de Sa Grâce. Les moyens auxiliaires sont certes sans limite à disposition de l'homme, donc il lui est rendu facile de laisser devenir active sa volonté, mais l'homme doit le faire par sa propre poussée. Le vrai but de la vie est que l’homme se décide dans la libre volonté pour ou contre Dieu. Par conséquent Dieu ne forcera jamais cette décision en déterminant la volonté de l'homme, parce qu'alors le but de la vie terrestre serait vraiment manqué. Et donc aux hommes il arrive toujours de nouveau l’annonce qu’ils doivent être attentifs et se libérer de ce qui est faux, de ce que l'imagination et l'interprétation humaine erronée a fait devenir une erreur, sans qu'il y eut l'intention de répandre consciemment l'erreur. Mais il est compréhensible que cette interprétation engendre un grave poids, c’est comme si Dieu Lui-Même avait déterminé la volonté de l'homme en la poussant à une pensée erronée. La Divinité ne peut pas être bien reconnue ni la conscience de la responsabilité de l'homme en sortir fortifiée. A la fin l'homme comptera seulement sur la Grâce divine qui saisit l’être selon la Volonté divine et l'influence si Dieu a accordé à l'homme Sa Grâce. Mais dans ce cas il ne pourrait alors pas être tenu pour responsable s'il n’atteint pas le but qui lui est imposé au début de son incarnation. Le point crucial se trouve seulement dans la libre volonté ; mais celui qui ne reconnait pas à l'homme la libre volonté se considère comme une marionnette qui toujours et continuellement est guidée par un Pouvoir supérieur, sans être lui-même de quelque façon actif. La Sagesse et l'Amour de Dieu excluent une non-liberté de la volonté, parce qu'autrement le développement vers le Haut de l'âme humaine serait impossible et il ne faudrait pas le long parcours sur la Terre si la Volonté de Dieu choisissait les aspirants au Royaume de Dieu en les guidant au moyen de Sa Grâce pour les mener ensuite à coup sûr dans le Royaume des Cieux si celle-ci est saisie par les hommes.

Amen

Traducteurs
Traduit par: Jean-Marc Grillet

VOLJA-MILOST .... (Pripomba na Filipljane 2:13) ....

Do duhovnega zastoja bo prišlo takrat, ko je volja človeka prešibka, da bi premagala ovire. Noben nadaljnji napredek se ne more več napraviti. Čeprav je vse odvisno od Božje milosti, pa vendar mora človek k temu narediti svoje, da bi postal obilno blagoslovljen, on mora uporabiti svojo voljo in napotiti prošnjo za moč, potem bo on stremel navzgor. Ne obstaja nobena pot, ki izključuje voljo človeka, zatorej mora on najprej aktivirati svojo voljo. Nihče ne more biti izvzet od tega.

Če bi Božja milost bila označena kot prva, bi bil človek osvobojen od tega, da aktivno uporabi svojo voljo. In to je napaka, ki zopet potegne za sabo še druge napake. Božja milost in usmiljenje prav gotovo vplivata na posameznika tako, da mu zagotavljata vse možnosti za njegovo končno Odrešitev. Kajti to je nepredstavljiva Božja milost, da lahko človek potuje po poti zemeljskega življenja, da bi se ponovno vrnil k Bogu....

Vendar je v fazi svobodne volje le svobodna volja odločilnega pomena, glede tega ali on bo, ali ne bo sprejel nadaljnje blagoslove; sicer življenje na Zemlji ne bi bilo preizkusni čas (za preizkušanje njegove volje), katerega človek mora opraviti. Bog želi dostaviti na Zemljo Čisto Resnico. Zatorej mora On dati pojasnilo tam, kjer ravnajo ljudje narobe ali so se zmotili. On mora popraviti to, kar je do sedaj bilo narobe razumljeno, ker On želi ločiti Resnico od neresnice (laži). Če se človek upira Božjemu prizadevanju, da ga uvede v Resnico, on prav tako aktivno uporablja svojo voljo, vendar na Bogu nasproten način, in nikoli ne more postati razsvetljen.

Bog je dal človeku sposobnost, da podrobno razmišlja o stvareh in, da lahko sprejme svobodno odločitev. To je zopet Božja milost, vendar pa je svobodna odločitev ponovno odvisna od volje človeka, zatorej mora oseba želeti, da Božja milost uresniči učinek v njej.... Njegova volja odpira srce, da postane dovzetno za Božjo milost, in njegova volja mora Božjo milost prav tako uporabiti.... Šele to jasno spoznanje (razumevanje) omogoča osebi, da razvije občutek odgovornosti, medtem, ko do sedaj napačno stališče, da človek ne more storiti ničesar brez Božje milosti.... da ta le motivira človeško voljo.... slabi njegov notranji vzgib-vzpodbudo, da bi bil aktiven.

V tem primeru ne bi mogli govoriti o svobodni volji človeka, če bi Bog Sam vplival na to voljo, s posredovanjem Svoje milosti. Sredstva pomoči ima človek sicer na razpolago v neomejenem obsegu, zatorej mu bo olajšano dopustiti svoji volji, da postane aktivna, vendar pa mora slednje storiti človek iz svoje lastne vzpodbude. Pravi namen (cilj) življenja za človeka je, da v svobodni volji sprejme odločitev za ali proti Bogu.... Zatorej Bog nikoli ne bo pospešil te odločitve, tako, da bi določil voljo človeka, ker bi to prav zares zgrešilo namen življenja na Zemlji.

To je razlog, zakaj so ljudje vedno znova obveščeni, da bodo postali pozorni in osvobodili sebe od tega, kar je zmota, in kar bi zaradi človeških idej in človeških interpretacij-razlag lahko postala zmota, ne, da bi se namerno hotelo širiti zmoto. Toda prav ta razlaga, da je Bog Sam ta, Kateri določa voljo človeka, nosi veliko težo, ker ga vodi v napačno razmišljanje. Zato ne bo niti Božanstvo ustrezno prepoznano, niti to ne krepi občutka odgovornosti človeka....

On se bo na koncu zanašal le na Božjo milost, ki prevzema osebo odvisno od Božanske volje.... ki teče k njemu, pod pogojem, da mu je Bog namenil podariti milost. Toda v tem primeru on ne more biti poklican na odgovornost, če ne doseže cilja, ki mu je bil dan na začetku njegovega utelešenja. Le v svobodni volji najdemo bistvo vsega; vendar pa vsak kdor izpodbija (zanika) svobodno voljo človeka, vidi sebe le kot marioneto-lutko, ki je vedno in nenehno vodena z višjo Silo, ne, da pri tem sama kakorkoli aktivno sodeluje.

Božja modrost in Ljubezen izključujeta nesvobodo volje, sicer bi bil višji razvoj za človeško dušo nemogoč in ne bi potreboval dolgotrajnega procesa na Zemlji (skozi stvaritve treh kraljestev narave), če bi Božja volja izbrala kandidate za Božje kraljestvo in jim s tem dostavljala Svojo milost, katero bi ljudje naknadno sprejeli in bi jih zagotovo vodila v nebeško kraljestvo. AMEN

Traducteurs
Traduit par: Lorens Novosel