Für die Menschen bleibt es ewig unergründbar, was Gott veranlaßt zu Seinem Walten und Wirken, denn der Menschenverstand fasset es nicht, welche Motive der Kraftentfaltung Gottes zugrunde liegen; er fasset auch nicht die Zusammenhänge, weil er nur die Auswirkung dessen sehen und empfinden kann, was uranfänglich sich abspielte im geistigen Reich, in einer Welt, von der alle sichtbaren Schöpfungen nur ein schwacher Abglanz sind, die niemals vergleichsweise angeführt werden können und die erst erschaffen wurden als Folge dessen, was einstmals vor sich ging im Reiche der von Gott geschaffenen Geister. Diese waren reinste Ausstrahlung Seiner Kraft, folglich auch macht- und kraftvoll, und sie standen in höchster Vollkommenheit. Gottes Gestaltungswille hatte sich auch auf Seine Geschöpfe übertragen, so daß alle Seine Gedanken auch in ihnen zur Ausführung drängten und sonach ein Schöpfungswille von ungeahntem Ausmaß diese Wesen beseelte, der nun ohne Einschränkung tätig wurde, d.h. Neuschöpfungen zuwege brachte, die sich selbst übertrafen. Diese Neuschöpfungen aber waren immer wieder beseelte Wesen, in höchster Vollkommenheit stehend, also auch denkfähig und mit einem freien Willen begabt. Das erste Wesen, das von Gott ausging, überstrahlte alles an Licht und Kraft, denn es entfaltete sich aus Gott Selbst und fand seine Seligkeit in ständigem Nützen seiner unbegrenzten Kraft. Seine Schöpfungen mehrten sich und seine Seligkeit steigerte sich ins ungemessene, von Gott aus waren ihm keine Grenzen gesetzt, doch Er stellte ihm eine Probe, weil Er wollte, daß sich das Wesen selbst erkennen sollte als Träger der von Gott ausgehenden Kraft.... diese Probe bestand darin, daß das Wesen.... Luzifer.... Gott seinen Geschöpfen als Ausgang darstellen sollte, auf daß auch er sich selbst bewußt blieb, von Gott stets die Kraft entgegenzunehmen, die ihn zu seiner schöpferischen Tätigkeit befähigte. Er sollte also Gott als Schöpfer und Kraftquell anerkennen, und seine Seligkeit wäre unbegrenzt gewesen in Ewigkeit. Die Probe wurde ihm nicht gestellt allein um dieser Anerkennung willen, sondern er wurde nur vor einen freien Willensentscheid gestellt, der ihn aus dem vollkommen erschaffenen Wesen zu einem aus eigenem Willen vollkommenen Wesen erheben sollte, auf daß er nun als wahrhaft göttliches Wesen seine Macht und Kraft gebrauchen konnte im Willen Gottes.... Und er versagte.... Er wollte nicht Kraftempfänger, sondern selbst Kraftquell sein, und die Fülle der ihm zu Gebote stehenden Kraft dünkte ihm Beweis genug.... Er trennte sich also willensmäßig von Gott, wenngleich eine Trennung von Ihm nicht möglich war, da er ohne Gott nicht mehr bestehen könnte. Und da durch seinen Willen unter Nützung der Kraft aus Gott unzählige Wesen erstanden waren, fühlte er sich als deren Schöpfer in ungeheurer Kraft und Macht stehend, und also löste er sich willensmäßig von Gott in Überheblichkeit und Herrschbegierde. Er wurde sündig dadurch und zog alle seine Geschöpfe mit in die Sünde hinein, die nun zwar selbst noch schuldlos waren, jedoch völlig unter dem Einfluß dessen standen, der ihnen das Leben gegeben hatte. Ihnen nun gab Gott das Selbstbestimmungsrecht, sie durften das Licht erschauen, sie erkannten in ihrer Vollkommenheit auch ihren Ausgang, sie konnten sonach auch bei Gott verbleiben und teilhaben an Seiner Herrlichkeit, doch es waren nur wenige, die sich Ihm anschlossen, deren Wille also frei sich für Gott entschied und die als Seine Engel ständig um Ihn sind und für Ihn tätig im geistigen Reich. Die Mehrzahl aber fiel.... sie schloß sich ihrem Erzeuger an, trat aus eigenem Antrieb in dessen Willen ein und fiel somit in einen Zustand geistiger Finsternis.... Das Erkennen ward ihm genommen, weil sich die Wirkung der Kraft verringert, sowie sich das Wesen von Gott entfernt.... Doch alles war und ist Kraft aus Gott, das ewig nicht verlorengehen kann und daher wieder auf einem von Gottes Weisheit als erfolgreich erkanntem Wege zu Ihm zurückkehren muß. Und dieser Weg ist der Gang durch die irdisch materielle Schöpfung, die Gott zu dem Zweck des Zurückleitens des einst gefallen Geistigen erstehen ließ. Durch diese Schöpfung geht das Geistige im gebundenen Willen, d.h. im Mußzustand den langsamen Aufwärtsentwicklungsgang bis zu dem Stadium, wo ihm der freie Wille zurückgegeben wird und es noch einmal vor den Entscheid gestellt wird, sich die Macht selbst zu wählen, der das Wesen angehören will. Das Wesen ist belastet mit der Sünde der einstigen Auflehnung gegen Gott und kann sich aber davon freimachen mit der Inanspruchnahme der Kraft aus Gott, die es einstmals zurückgewiesen hatte, doch diese Kraft muß es sich selbst erwerben durch Liebeswirken und bewußtes Anfordern von Gott im Gebet. Es muß den freien Willen im Erdenleben nützen in der rechten Weise.... es muß sich Gott wieder zuwenden und Ihn als Vater und Schöpfer von Ewigkeit anerkennen.... Dann tritt es wieder in den Lichtzustand ein, es wird Kraftempfänger und kann also wieder tätig sein nach seinem Willen, der nun auch der Wille Gottes ist.... es wird schaffen und gestalten können zu seiner eigenen Beglückung und daher ewig selig sein....
Amen
ÜbersetzerZa ljudi ostaja večno nedoumljivo, kaj premika Boga, da odloča in ukrepa tako, kot to dela On, ker človeški um ne more razumeti, kateri motivi so temelj Božjega izraza Moči; niti on ne more razumeti medsebojnih odnosov, ker lahko vidi in občuti le vpliv tega, kar se je izvirno-prvobitno bilo zgodilo v duhovnem kraljestvu, v svetu v katerem so vse vidne stvaritve le šibki odsevi, ki jih nikoli ne moremo vzeti za primerjavo in katere so ustvarjene le kot rezultat tega, kar se je bilo zgodilo davno prej v kraljestvu od Boga ustvarjenih Duhov. Bili so najčistejši izraz Njegove moči, zato so tudi bili polni oblasti in Moči in so bili najvišja popolnost.
Božja ustvarjalna volja se je prav tako prenesla na Njegova ustvarjena bitja, tako, da so vse Njegove misli imele prav tako impulz, sebe izraziti v njih, in zatorej je ustvarjalna volja nepredstavljivega obsega navdihnila ta (duhovna) Bitja, ki so sedaj postala aktivna brez omejitve. To pomeni, bile so ustvarjene nove stvaritve, ki so presegale same sebe. Te nove stvaritve pa so prav tako bile vedno znova navdihnjena Bitja najvišje popolnosti, torej tudi s sposobnostjo razmišljanja in obdarjena s svobodno voljo.
Prvo bitje, ki je izšlo iz Boga, je preseglo vse s svojo Svetlobo in Močjo, ker se je razvilo iz Boga Samega in našlo svojo blaženost v stalni uporabi njegove neomejene Moči. Njegove stvaritve so se množile in njegova blaženost je rasla neizmerno, Bog mu ni vsilil nobenih omejitev. Pa vendar ga je On postavil na preizkus, ker je želel, da Bitje sebe prepozna kot nosilca od Boga izhajajoče Moči.... Ta preizkus je zahteval, da bi Bitje.... Lucifer.... moral prikazati Boga svojim bitjem kot njihov izvor, česar se je tudi on sam zavedal, ker je neprestano prejemal Moč od Boga, ki ga je usposobila za njegovo ustvarjalno aktivnost.
Moral je torej priznati Boga kot svojega Stvarnika in Vir moči, in njegova blaženost bi bila neomejena za vso večnost. On ni bil na preizkušnji samo zaradi tega priznavanja, ampak se je od njega pričakovalo, da sprejme odločitev s svojo lastno svobodno voljo, katere namen je bil dvigniti ga od popolnega ustvarjenega Bitja do popolnega Bitja z njegovo lastno voljo, tako, da bi on sedaj kot resnično Božansko bitje lahko uporabil svojo oblast in moč znotraj Božje volje.... In on je odpovedal.... On ni želel biti prejemnik, temveč sam-osebno izvor moči, in obilje moči, ki jo je imel na razpolago, je za njega izgledalo zadosten dokaz.... Zatorej je on sebe namerno ločil od Boga, čeprav ločitev od Njega ni bila mogoča, ker brez Boga on ne bi mogel obstajati.
In ker so skozi njegovo voljo in ob uporabi moči iz Boga bila ustvarjena nešteta (duhovna) Bitja, se je počutil kot njihov stvarnik v ogromni moči in oblasti; posledično temu se je on namerno ločil od Boga v vzvišenosti (aroganci) in s hrepenenjem po vladanju. S tem je on postal grešen in je s seboj potegnil vsa svoja bitja v greh. Čeprav so oni sami bili še vedno brez krivde, vendar popolnoma pod vplivom njega, kateri jim je bil dal življenje.
In njim je Bog sedaj dal pravico do lastne odločitve, njim je bilo dovoljeno videti Svetlobo, in oni so v njihovi popolnosti prav tako prepoznali svoj izvor, zatorej bi prav tako lahko bili ostali z Bogom in sodelovali v Njegovi slavi. Vendar je bilo le nekaj njih, ki so Mu sledili, to pomeni, da se jih je le nekaj odločilo ostati z Bogom po svoji lastni svobodni volji, in ti so kot Njegovi (nepadli) angeli ves čas z Njim in delajo za Njega v duhovnem kraljestvu. Večji del njih pa je (od) padel.... oni so sledili svojega ustvarjalca (Luciferja), svobodno so se odločili, da sprejmejo njegovo voljo kot svojo lastno in s tem so padli v stanje duhovne teme.... Njegova zavest mu je bila odvzeta, saj se učinek Moči zmanjšuje, ko se bitje oddaljuje od Boga....
Vendar je vse bila in je Moč od Boga, katera večno ne more biti izgubljena, in zato se Mu mora vrniti na način, katerega je Božja modrost ocenila kot učinkovitega. In ta način je napredek skozi zemeljsko materialno stvarstvo, ki ga je Bog ustvaril z namenom vodenja nekoč padlega Duhovnega nazaj k Sebi. Duhovno se giblje skozi to stvarstvo z zavezano voljo, to je v stanju prisile na počasni poti razvoja navzgor, dokler ne doseže stopnje, ko mu bo njegova svobodna volja vrnjena in bo še enkrat postavljeno pred odločitev, da izbere moč (oblast), kateri želi pripadati.
Bitje je obremenjeno z grehom svojega preteklega nasprotovanja Bogu, vendar se tega lahko osvobodi z uporabo Božje moči, katero je nekoč bilo zavrnilo; vendar pa si mora bitje to Moč pridobiti samo skozi dela Ljubezni in tako, da jo bo zavestno zaprosilo od Boga v molitvi. Ono (bitje) mora uporabljati svojo svobodno voljo v času svojega življenja na Zemlji na pravilen način.... ono se mora ponovno obrniti k Bogu in Ga priznati kot večnega Očeta in Stvarnika.... Potem se ono še enkrat vrne v stanje Svetlobe, postane prejemnik Moči in lahko ponovno dela v skladu s svojo voljo, katera pa je sedaj prav tako Božja volja.... in ono bo sposobno ustvarjati in oblikovati za svojo lastno srečo, in s tem bo večno blagoslovljeno (srečno in blaženo). AMEN
Übersetzer