Die Prädestinationslehre muß auf das entschiedenste entkräftet werden, sollen die Menschen nicht in falsches Denken hineingedrängt und völlig irregeführt werden. Sie ist eine wirkliche Gefahr für die Menschen, die annehmen, was ihnen als Glaubenslehre geboten wird, ohne ernsthaft darüber nachzudenken. Diese Lehre ertötet jeglichen Trieb im Menschen, es wird das Streben zur Höhe dadurch unterbunden, es wird der Mensch untätig, und er überläßt sich gänzlich dem Treiben der Gewalten, die nun Macht haben über ihn. Es tut der Mensch nichts, um jene augenscheinliche Untätigkeit zu beheben, denn seine Annahme ist, daß die Gnade Gottes ihn erfaßt, so es Ihm wohlgefällig ist. Es ist diese Annahme ein Beweis, daß ihm der Glaube fehlt an Gottes unendliche Liebe und Barmherzigkeit, es ist ein Beurteilen der ewigen Gottheit nach menschlichem Ermessen, denn die Liebe Gottes wird abhängig gemacht vom Wert oder Unwert des Menschen. Die Barmherzigkeit Gottes erfaßt alle Menschen, so sie sich nur erfassen lassen wollen; nur wo der menschliche Wille Widerstand entgegensetzt, dort ist die göttliche Liebe unwirksam, jedoch unentwegt darauf bedacht, diesen Willen zu wandeln, Sich Selbst entgegen. Wohl findet Gott an den Menschen Sein Wohlgefallen, die nach Ihm verlangen, deren Wille also das Zuwenden der Gnade möglich macht. Doch Seine Sorge und Liebe gilt unausgesetzt denen, die sich noch nicht von Seiner Liebe erfassen lassen wollen. Es wäre aber gänzlich falsch, anzunehmen, daß Gottes Gnadengabe beliebig ausgeteilt wird, daß also das Empfangen derer von seiten des Menschen weder gehindert noch gefördert werden kann; es wäre gänzlich falsch, die Zuwendung göttlicher Liebe menschlich begrenzt anzunehmen, sie also abhängig machen zu wollen vom Wohlgefallen Gottes am Menschen. Es wäre dann der Mensch ein beklagenswertes Geschöpf, denn er ist in einem mangelhaften Reifezustand, der ein Wohlgefallen Gottes ausschließen müßte; er ist noch sündig, d.h., sein Wille strebt noch Gott entgegen. Erst der Gott zugewandte Wille erregt Gottes Wohlgefallen und er bestimmt Gott, dem Menschen Seine Gnade im Übermaß zuzuwenden. Niemals aber wird Gott die Gnade dem Menschen vermitteln, der noch den Gott abgewandten Willen in sich trägt. Es kann wohl der Mensch sich offen Gott entgegenstellen, seine Seele kann aber dennoch zu Gott verlangen, dann sind die Kräfte der Unterwelt in starkem Maß tätig, um ihn aufzulehnen gegen Gott, und dann wird die göttliche Gnade ihm helfen, den Sieg über jene Kräfte zu erringen. Es hat dies wohl die göttliche Gnade bewirkt, sie hat dem Menschen geholfen, dessen Innerstes im Verlangen nach Gott stand. Ein Mensch, dem ohne seinen Willen oder wider dessen Willen göttliche Gnade zufließen möchte, wäre ein gerichtetes Wesen, denn er müßte dann durch die Zuwendung der Gnade ausreifen. Ein solches Ausreifen aber scheidet den freien Willen aus und könnte demnach niemals zur Vollkommenheit führen....
Amen
ÜbersetzerNauk o predestinaciji mora biti razveljavljen na najbolj odločen način, da ljudje ne bodo potisnjeni v napačno razmišljanje in popolnoma zavedeni. To je ena resnična nevarnost za ljudi, ki sprejemajo, kar jim je ponujeno kot verska doktrina, brez, da bi resno razmislili o tem.
Ta nauk uničuje vsako spodbudo v človeku s tem, ker duši težnjo za vzpon, človek postane neaktiven in sebe popolnoma prepusti delovanjem sil, ki imajo sedaj oblast nad njim. Oseba ne stori ničesar, da reši to očitno neaktivnost, ker je njegova predpostavka (domneva), da ga bo Božja milost zajela, ko bo to Njemu všeč.
Ta predpostavka je dokaz, da mu manjka vera v Božjo neskončno Ljubezen in Usmiljenje, to je le ocenjevanje Večnega Božanstva po človeških merilih, da je Božja Ljubezen odvisna od vrednosti ali nevrednosti (dostojnosti ali nedostojnosti) osebe.
Božje usmiljenje zajema vse ljudi, če oni le želijo biti zajeti od nje; le tam kjer se volja človeka upira, tam je Božanska Ljubezen neučinkovita, in vendar vedno skrbi, da to voljo obrne k Sami Sebi. Bog je prav gotovo zadovoljen z ljudmi, ki po Njem hrepenijo, katerih volja torej omogoča uporabo milosti. Vendar sta Njegova skrb in Ljubezen nenehno posvečeni tem, ki se še ne pustijo zajeti z Njegovo Ljubeznijo.
Vendar bi bilo popolnoma napačno domnevati, da se Božji dar milosti deli poljubno (samovoljno), da torej sprejemanje njega ne more biti niti preprečeno niti pospešeno s strani človeka; popolnoma napačno bi bilo uporabljati človeške omejitve, kar se tiče dajanja Božje Ljubezni, tj. domnevati, da je to odvisno od tega, kako je Bog zadovoljen z osebo.
V tem primeru bi bil človek obžalovanja vredno bitje, ker je on v nepopolnem (pomanjkljivem) stanju zrelosti, katero bi moralo izključiti Božjo dobrohotnost; on je še vedno grešen, to pomeni, da si njegova volja še vedno prizadeva (priti) k Bogu. Šele Bogu naklonjena volja vzpodbudi Božjo dobrohotnost, in to motivira Boga na dajanje Svoje milosti človeku v izobilju. Vendar pa Bog nikoli ne bo podelil Svoje milosti človeku, katerega notranja volja je še naprej v nasprotovanju Bogu.
Človek se lahko dejansko odkrito zoperstavi Bogu, toda njegova duša lahko kljub temu hrepeni po Bogu, v primeru česar sile podzemnega sveta vršijo močan vpliv na njega, da se upira Bogu, in potem mu bo Božanska milost pomagala doseči zmago nad temi silami. To je nedvomno povzročila Božanska milost, ona je pomagala osebi, katere srce je hrepenelo po Bogu.
Človek kateremu bi pritekala Božja milost brez svoje volje ali proti svoji volji, bi bil vnaprej določeno (usmerjano) bitje, ker potem bi on moral dozorevati s posredovanjem milosti. Toda takšno dozorevanje izključuje svobodno voljo in zatorej nikoli ne bi moglo voditi k popolnosti. AMEN
Übersetzer