In ogni periodo di sviluppo matura dello spirituale e per questo può bastare anche un periodo, perché lo spirituale risalga così in alto attraverso le Creazioni, che può incorporarsi come uomo e percorrere l’ultima prova di volontà con successo. Ma possono essere necessari anche più di tali periodi per questa spiritualizzazione delle sostanze animiche indurite, quando la resistenza di questa è così grande, che lo sviluppo verso l’Alto procede soltanto lentamente ed anche l’esistenza come uomo è un pericolo, che lo spirituale sprofondi di nuovo nell’abisso. Perché è determinante la libera volontà, che deve essere messa alla prova come uomo. Ma questa libera volontà prima è legata. Lo spirituale indurito è bensì svincolato alla volontà dell’avversario di Dio mediante questo percorso di sviluppo attraverso le Creazioni della Terra, e le singole sostanze ora non possono muoversi nella libera volontà, ma sono dominate dalla Volontà di Dio, cioè, loro percorrono il loro cammino di sviluppo in uno stato dell’obbligo. Si trovano sotto la Volontà di Dio, il Quale assegna a tutto l’essenziale il suo compito nelle Opere di Creazione. Con l’adempimento di questo compito salgono lentamente in Alto, cioè la loro resistenza si allenta, eseguono una destinazione di servizio e possono raggiungere lentamente lo stato, in cui può essere restituita loro la libera volontà. E questo percorso di sviluppo richiede un continuo cambio della forma esterna. E’ una risalita lenta, è un ordinarsi sotto la Volontà di Dio; anche se in una certa costrizione, che però aiuta l’essere ad un alleggerimento e gli deve una volta procurare di nuovo la libertà, in cui può di nuovo pensare, volere ed agire nella propria volontà. Questo percorso attraverso le Opere della Creazione non può essere escluso, se l’essere spirituale deve di nuovo ritornare da Dio, dal Quale si è allontanato all’infinito mediante la sua caduta da Lui. Non potrebbe mai superare questa distanza con la propria forza ed anche l’avversario di Dio non lo lascerebbe mai libero per questo ritorno, se Dio non gli svincolasse l’essenziale, appunto allo scopo della relegazione nella materia, nelle Opere di Creazione su questa Terra. L’avversario di Dio possiede un diritto sullo spirituale caduto, perché lo ha seguito liberamente nell’abisso. Ma Dio possiede lo stesso diritto, perché gli esseri sono proceduti dalla Sua Forza. Perciò lo svincolare di questi dal potere dell’avversario da Parte di Dio è giustificato. Ma ad ognuno è dato il diritto di influire di nuovo sullo spirituale, quando cammina di nuovo sulla Terra nello stadio come uomo. Ed a questo scopo lo spirituale deve di nuovo aver raggiunto un grado di maturità in cui è libero di usare la sua volontà, per decidersi liberamente per il suo Signore. Ma l’essere non può essere trasferito da Dio d’un colpo nello stato perfetto, deve percorrere il cammino verso l’Alto pure gradualmente, come lo ha fatto verso l’abisso, deve rinunciare lentamente alla resistenza, non può essergli spezzata con violenza. E questo richiede innumerevoli formazioni, attraverso il mondo minerale, attraverso il mondo vegetale fin sù all’uomo. Con ogni cambio della forma esterna diminuisce anche la resistenza, perché l’essere ha svolto un servizio nello stato dell’obbligo, che gli procura una formazione sempre più leggera. Ma il peccato della caduta da Dio è così incommensurabilmente grande, che la distanza da Lui è anche incommensurabilmente lontana, che significa che sono necessarie innumerevoli formazioni, per diminuire questa distanza, per giungere di nuovo nella Vicinanza di Dio, quando serve solo più l’ultima libera decisione di volontà, che anche l’ultima formazione cada dallo spirituale, che l’essere ritorni di nuovo dal Padre, dal Quale è uscito. E l’intero percorso di sviluppo nelle Creazioni della Terra è una lotta ininterrotta. L’essenziale cerca di spezzare la forma esteriore, perché la sente come una catena, ma percepisce anche ogni spezzare della forma come un benessere, non importa, su quale gradino di maturità è arrivato. E perciò anche la lotta che voi uomini osservate nel regno animale, sembra crudele soltanto davanti ai vostri occhi, mentre ogni animale sente il cambio della sua forma esterna sempre di nuovo come alleggerimento, e perciò è anche concessa oppure anche voluta da Dio, che il debole soccomba al forte, che il forte possa terminare la vita del debole e generalmente serve anche all’essenziale per il suo sviluppo. Finché l’essere si trova dunque sotto la legge dell’obbligo, tutto è determinato dalla Volontà di Dio, anche la sua fine e la sua nuova formazione. Ma appena l’essere è arrivato allo stadio come uomo ed ha di nuovo ricevuto la sua libera volontà, la Volontà di Dio retrocede e poi sono date all’uomo delle leggi, che deve seguire, se la sua vita terrena deve essere un successo. Da un lato è legato alle leggi della natura, e dall’altro gli viene sottoposta la Volontà di Dio alla Quale ha da subordinarsi, se lo sviluppo deve procedere ed essere concluso, perché la meta è: Diventare privo di ogni forma esterna ed entrare da spirito libero nel Regno di Luce, per ritornare nella Casa del Padre, da Dio, dal Quale l’essere ha avuto la sua origine.
Amen
TraduttoreDuhovna snov dozoreva tekom vsakega obdobja razvoja, in eno časovno obdobje lahko dejansko zadostuje za duhovno snov, da bi napredovala skozi stvaritve do te mere, da ima možnost sebe utelesiti kot človek in uspešno opraviti svoj zadnji izpit volje.... Vendar je lahko potrebnih tudi nekoliko takšnih obdobij (Odrešitve) za poduhovljenje otrdele snovi duše, če je odpornost teh tako močna, da njihov razvoj navzgor napreduje le počasi, in tudi obstoj kot človek pomeni nevarnost, da bo duhovno ponovno padlo v brezno. Kajti svobodna volja katera se preizkuša v fazi kot človek, je odločilnega pomena.
Vendar pa je pred tem ta svobodna volja omejena.... Čeprav trda duhovna snov sicer ni več pod vplivom volje Božjega nasprotnika zaradi tega procesa razvoja skozi stvaritve Zemlje.... posamezne snovi kljub temu niso sposobne uporabljati svobodne volje, temveč so pod nadzorom Božje volje. To pomeni, da njihov proces razvoja poteka v stanju prisile, one so predmet volje Boga, Kateri dodeljuje nalogo vsem duhovnim snovem znotraj del stvarstva. Skozi uresničevanje te naloge v skladu z zakonom prisile one postopoma napredujejo, to pomeni, da se njihov odpor zmanjšuje; one opravljajo funkcije služenja in lahko počasi dosežejo stanje, ko jim je svobodna volja lahko ponovno vrnjena.
In ta proces razvoja zahteva stalno spremembo zunanje oblike.... to je počasen vzpon, to je integriranje v zakone narave, in zatorej podrejanje Božji volji, čeprav pod določeno prisilo, ki pa lahko le pomaga osvoboditi bitje in mu je nekega dne namenjena zagotoviti svobodo razmišljanja, hotenja in delovanja, s ponovno uporabo njegove lastne volje. In temu procesu skozi dela stvarstva se ni mogoče izogniti, če se duhovno bitje hoče zopet vrniti k Bogu, od Katerega se je nekoč oddaljilo neskončno daleč skozi svoje odpadništvo od Njega, da s svojo močjo nikoli ne bi bilo sposobno premagati te oddaljenosti, in za vrnitev tudi nikoli ne bi bilo osvobojeno od Božjega nasprotnika, če Bog ne bi iztrgal duhovne snovi vstran od njega, ravno z namenom njenega izgnanstva v materijo, v stvaritve na tej Zemlji.
Božji nasprotnik ima pravico nad padlimi duhovi, ker so mu oni prostovoljno sledili v brezno.... Vendar pa ima tudi Bog enako pravico, ker so bitja izšla iz Njegove moči. Zato je Bog upravičen v tem, da jih iztrga iz nasprotnikovega nadzora (oblasti), vendar pa je slednji zato dobil pravico, da lahko ponovno vpliva na dušo, ko ta živi na Zemlji v fazi človeka. In v ta namen je duhovna snov ponovno morala pridobiti določeno stopnjo zrelosti, kjer je sposobna uporabljati svojo voljo, da se svobodno odloči, katerega gospodarja bo izbrala.
Vendar pa Bog ne more nenadoma prestaviti duhovne snovi v to stanje. Ona mora iti skozi proces vzpona po korakih, prav tako kot se je spuščala v brezno, ona mora odstopiti od svojega odpora počasi, ker on ne more biti nasilno zlomljen. In to zahteva številne spremembe oblike skozi svet mineralov, rastlin in živali do človeka.... Z vsako spremembo zunanje oblike se prav tako zmanjšuje njen odpor, ker bitje mora služiti v stanju prisile, s čimer pridobiva vse lažje oblike....
Vendar pa je greh odpadništva od Boga tako neizmerno velik, da je oddaljenost od Njega prav tako neizmerno velika. To pomeni, da so potrebne neštete spremembe oblik, da bi se ta razdalja zmanjšala, da bi se ponovno prišlo v Božjo bližino, ko je potrebna le še končna odločitev svobodne volje, da odpade od duhovnega bitja tudi zadnja oblika.... da se bitje ponovno vrne k Očetu, iz Katerega je nekoč izšlo....
In ta celotni proces razvoja v stvaritvah Zemlje je en nenehni boj.... Duhovna snov poskuša razpočiti zunanjo obliko, ker jo ona doživlja kot omejitev, vendar pa prav tako doživlja vsakokratno razpokanje (razstrelitev) oblike kot dobrodejno, ne glede na svojo stopnjo zrelosti....
In zaradi tega tudi boj, katerega vi ljudje lahko opazujete v živalskem kraljestvu, izgleda le okruten v vaših očeh, medtem, ko vsaka žival spremembo svoje zunanje oblike vedno znova doživlja kot olajšanje. Iz tega razloga Bog dovoljuje ali celo želi, da šibkejši podleže močnejšemu, da močnejši lahko konča življenje šibkejšega, in tako rekoč je na ta način celo sposoben služiti duhovni substanci, da nadaljuje svoj razvoj. Vse dokler je torej bitje podložno zakonu prisile, je vse določeno s strani volje Boga, tudi njegov konec in njegova nova oblika....
Vendar kakor hitro je bitje doseglo stopnjo človeka in je ponovno prejelo svojo svobodno voljo, Bog umakne Svojo voljo.... In potem so človeku dani zakoni, po katerih se mora on ravnati, če hoče da bo njegovo življenje na Zemlji uspešno.... Po eni strani je on vezan na zakone narave (z njimi omejen), po drugi strani pa je obveščen o Božji volji, kateri se mora podrediti, da bo njegov razvoj napredoval in dosegel konec, saj je cilj postati svoboden od vsake zunanje oblike in kot svobodni duh vstopiti v kraljestvo Svetlobe.... vrniti se v Očetovo Hišo, k Bogu od Katerega je bitje nekoč izšlo. AMEN
Traduttore