Voi uomini siete passati attraverso molte formazioni, cioè il vostro vero io – l’anima – doveva percorrere un percorso di sviluppo infinitamente lungo, prima che avesse il permesso di incarnarsi nel corpo umano. E questo percorso di sviluppo dunque era il percorso attraverso tutte le Opere di Creazione. L’anima doveva – dissolta in innumerevoli particelle, vivificare queste Opere di Creazione e con ciò maturare lentamente, doveva sempre di nuovo dimorare in forme nuove, quando si erano raccolte diverse particelle e tutte le forme, le innumerevoli Opere di Creazione hanno quindi contribuito alla maturazione di queste particelle dell’anima; finché alla fine tutte le particelle possono di nuovo unirsi ed entrare come anima umana nell’ultima forma, il corpo umano e vivificare questo. Quindi voi tutti avete dovuto percorrere questo cammino di sviluppo, perché la distanza da Dio mediante la vostra caduta del peccato primordiale di una volta è stata troppo grande e l’anima non avrebbe mai potuto superare questa grande distanza da Lui per via del suo stato morto, che le aveva procurato la caduta. Doveva prima essere portata alla vita. Ma a quegli esseri diventati peccaminosi non poteva essere regalata la Vita, se la dovevano conquistare mediante il servire. Ma l’essere non avrebbe mai servito volontariamente, perché l’avversario di Dio il quale aveva una volta seguito nell’abisso glielo impediva. Ma non doveva nemmeno rimanere in eterno nella morte, gli doveva essere offerta l’opportunità, di giungere alla Vita. E quest’opportunità era quindi la Creazione. Dio ha sottratto al Suo avversario lo spirituale caduto e lo ha reso servile a Sé Stesso. Egli ha assegnato ad ogni Opera di Creazione una destinazione secondo la legge della natura ed ha lasciato adempiere questa destinazione al caduto nello “stato dell’obbligo”. Di conseguenza doveva servire e con ciò si è conquistato, anche se soltanto dopo un tempo infinitamente lungo, di nuovo una debole vita, che però la rendeva abile ad una costante attività più alta. Perché tutto ciò che una volta era proceduto dall’Amore di Dio come essenziale era la Sua Forza irradiata, che spingeva all’attività. Ma l’essenziale, che ha seguito l’avversario, si è opposto all’Irradiazione dell’Amore di Dio, che è necessaria per la Vita, quindi all’attività di un essere. E perciò cadde nello stato di morte. E non troverebbe mai in eterno il ritorno alla Vita, se fosse lasciata alla Vita stessa, perché è diventato totalmente debole attraverso la caduta in quest’abisso. $$Per$$ $$questo$$ Dio ha chiamato in vita un’Opera, che dapprima ha dischiusa la volontà dell’essere all’attività, perché questo era soltanto sottoposto alla Sua Volontà ed ha eseguito secondo la ‘legge della natura’ la destinazione, che Egli ha attribuito a quest’Opera – l’intera Creazione. Il Suo Piano consisteva nel fatto di portare lentamente ciò che era morto alla Vita, di dargli la possibilità di attivarsi. E così è stato assegnato in minuscole particelle alle singole Opere di Creazione, e stimolato all’attività secondo la legge della natura. Era legato in quelle Creazioni e non si poteva opporre, doveva servire, ma così poteva anche raggiungere un grado di sviluppo, che gli procurava sempre maggiore libertà ed alla fine trasporta l’essere anche di nuovo in uno stato di libera volontà, nel quale ora però può decidersi liberamente se vuole di nuovo tendere in Alto, oppure vuole di nuovo scegliere l’abisso. Perché Dio aiuta bensì l’essere a salire in Alto, ma non lo costringe a ciò, quando la sua volontà chiede di scendere verso il basso. Ora la decisione nella libera volontà si svolge nell’ultimo stadio di sviluppo sulla Terra, quando l’anima è incorporata come uomo e può di nuovo usare la libera volontà secondo il proprio benestare. Allora l’uomo deve riconoscere la grande Grazia del percorso di sviluppo effettuato e valutare coscientemente la vita terrena, deve mostrarsene degno e volere, che l’ultimo tratto di tempo oltremodo breve lo porti alla meta, deve tendere all’ultima perfezione con tutti i sensi e dimostrare perciò l’appartenenza a Dio, deve fare di tutto per non cadere di nuovo nelle mani dell’avversario, per cui l’Amore di Dio lo ha aiutato a staccarsi in tempi infiniti. Non deve vivere con leggerezza questo breve tempo, deve sempre soltanto ricordarsi della meta spirituale, la liberazione da ogni legame, che è riunificazione con Dio nella Luce, Forza e Beatitudine. E per questo vi è stata data la vita terrena, affinché le vostre anime diventino libere da una catena, che da tempi Ur le è stata messa dall’avversario di Dio, che è però la sua propria colpa e perciò deve anche portare una parte, per diventare libera e poter vivere nell’Eternità.
Amen
TraduttoreVi ljudje ste šli skozi mnoge forme-oblike.... to pomeni vaš resnični Jaz, vaša duša je morala iti skozi neskončno dolg proces razvoja, preden se je smela utelesiti (inkarnirati) v človeškem telesu.... In ta proces razvoja je bil torej proces skozi vsa dela stvarjenja.... Razstavljena na nešteto drobcenih delcev je duša morala oživeti vsako od teh del stvarjenja in skozi to počasi dozorevati. Takoj, ko so se bili različni delci medsebojno združili, so oni vedno znova morali prehajati v nove oblike, in vse oblike.... nešteta dela stvarjenja.... so prispevala k dozorevanju teh drobcenih delcev duše, vse dokler se končno vsem delcem ni bilo dovoljeno ponovno zbrati in kot človeška duša vstopiti in dati življenje končni obliki, človeškemu telesu.
Torej ste vsi vi morali potovati po tej poti razvoja, ker je zaradi vašega preteklega padca v greh razdvojenost (razdalja) od Boga postala prevelika, da duša v svojem stanju brez življenja, ki je bilo rezultat njenega odpadništva, nikoli ne bi bila sposobna premagati te ogromne oddaljenosti od Njega. Ona je najprej morala biti vrnjena v življenje. Vendar življenje ni moglo biti podarjeno tem bitjem, ki so postala grešna.... oni so si ga bili morali pridobiti skozi služenje. Vendar pa bitje nikoli ne bi služilo prostovoljno, ker bi ga pri tem bil oviral Božji nasprotnik, kateremu je (bitje) nekoč sledilo v brezno.... Vendar pa ni smelo biti za večno izročeno smrti, morala mu je biti dana možnost priti v življenje.... in ta "možnost" je torej bilo stvarjenje.
Bog je iztrgal Svojemu nasprotniku padle duhove in naredil, da služijo Njemu Samemu. On je dodelil vsakemu delu stvarjenja njegov namen v skladu z naravnim zakonom in pustil, da padlo duhovno v stanju prisile ta svoj namen izpolni. Posledično temu je ono moralo služiti ter si je na ta način pridobilo, čeprav po neskončno dolgem času, šibko življenje, katero mu je kljub temu omogočilo postati neprestano vse bolj aktiven.... Kajti vsa duhovna bitja, ki so nekoč izšla iz Božje Ljubezni, so bila od Njega izsevana moč, ki se je gnetla k delovanju.
Vendar so bitja, ki so se bila pridružila Božjemu nasprotniku, zavrnila Božjo osvetlitev Ljubezni, ki je bila potrebna za življenje, in s tem tudi za aktivnost bitij, in so zato padla v stanje smrti. In, če bi bilo prepuščeno bitju samemu, ono nikoli ne bi bilo sposobno ponovno oživeti, ker ga je njegov padec v brezno naredil popolnoma nemočnega. Iz tega razloga je torej Bog v obstoj poklical delo, katero je najprej izključevalo voljo delovanja bitij, katera se je sedaj podrejala izključno Njegovi volji, da izpolni svoj namen (določitev) v skladu z naravnim zakonom, katerega je On dodelil vsakemu delu stvarjenja.
Njegov načrt je bil sestavljen iz tega, da ponovno počasi vrača v življenje to, kar je bilo brez življenja, s tem, da mu je (bitju) dal priložnost, biti ponovno aktivno. In tako je bilo (duhovno bitje) v drobcenih delcih pripojeno posameznim delom stvarstva in po naravnem zakonu prisiljeno znova postati aktivno.... Bilo je zavezano v teh stvaritvah in je nesposobno upirati se, moralo služiti.... in je na ta način prav tako lahko doseglo stopnjo razvoja, ki mu je prinesla vse večjo svobodo in končno prav tako postavila duhovno bitje v stanje svobodne volje, v katerem se je lahko svobodno odločalo, ali želi nadaljevati svoj vzpon, ali pa bo ponovno izbralo brezno.... Kajti Bog zagotovo pomaga bitju, da se vzpne, vendar ga On ne sili, če njegova volja želi (zahteva) iti navzdol.
Ta odločitev v svobodni volji se sedaj dogaja v zadnji fazi razvoja na tej Zemlji.... ko je duša utelešena kot človek in lahko uporablja svojo svobodno voljo spet po svoji lastni presoji.... Potem človek mora prepoznati veliko usmiljenje dosedanjega razvojnega procesa in zavestno izkoristiti svoje zemeljsko življenje, on mora dokazati, da je njega vreden in imeti voljo, da ga njegovo zadnje zelo kratko časovno obdobje pripelje tudi do cilja, on si mora s celim srcem prizadevati za to končno izpopolnitev in tako dokazati pripadnost Bogu; storiti mora vse, da ponovno ne pade v roke tega, od katerega se mu je Božja Ljubezen pomagala osvoboditi tekom neskončno dolgega časa....
On ne sme tekom tega kratkega časa živeti lahkomiselno (brezskrbno), temveč mora vedno misliti le na duhovni cilj, ki ga bo osvobodil vseh omejitev, kateri pomeni ponovno združitev z Bogom v Svetlobi in Moči in blaženosti.... In zato je vam ljudem bilo dano zemeljsko življenje, z namenom osvoboditve duše iz okov, katere vam je v davnih časih nadel Božji nasprotnik, za katere je prav tako kriva (duša) sama in bo zato prav tako morala nositi svoj delež, da bi se osvobodila in lahko živela v večnosti. AMEN
Traduttore