Lo spirituale caduto ha impiegato un tempo infinitamente lungo per il suo sviluppo verso l’alto, un tempo infinitamente lungo hanno impiegato anche le Mie singole Creazioni che, contemporaneamente allo spirituale legato in loro, dovevano ospitare anche dello spirituale sempre più maturo. Sempre nuove forme vennero create, sempre di nuovo veniva assegnata una nuova destinazione a queste forme. Quindi la Creazione terrena non si è creata in un attimo, ma sono passati spazi di tempo infinitamente lunghi, finché lo spirituale in tutte le gradazioni di maturità non ha trovato la necessaria forma esteriore, perché la maturità sempre crescente richiedeva ripetutamente nuove Creazioni. Mentre lo spirituale camminava nella “legge dell’obbligo”, la Mia Attività creativa significava che la creazione della Terra come stazione di maturazione per lo spirituale caduto più in basso, doveva raggiungere una maturazione che restituiva allo spirituale legato la libera volontà di cui una volta aveva abusato.
Ma ora doveva essere creata anche una forma esteriore per questo spirituale maturato, affinché potesse di nuovo esercitare la libera volontà in questa forma. Questa Opera di Creazione era l’uomo, che si differenziava da tutte le creazioni precedentemente venute all’esistenza in quanto, oltre alla libera volontà, era dotato anche di intelletto e raziocinio, di una capacità di pensare, con l’auto consapevolezza e con la facoltà di poter avere degli scambi con il suo prossimo tramite il linguaggio, perché forniva la necessaria premessa tramite la convivenza per l’esercizio della volontà. La forma esteriore dell’uomo esisteva già negli ultimi stadi dello stato d’obbligo ed era destinato all’accoglimento di innumerevoli sostanze maturate dell’anima, ma questi esseri agivano ancora come esseri viventi nello stato dell’obbligo, come lo richiedeva la legge della natura e perciò non erano nemmeno responsabili per il loro agire. Erano capaci di pensare soltanto in minima misura, un bacino di raccolta per lo spirituale maturato in un tempo di sviluppo infinitamente lungo, erano pure delle Opere di Creazione che la Mia Sapienza ed Amore avevano formato per questo spirituale. Ma come uomini si potevano considerare solo quegli esseri viventi che erano in possesso della libera volontà, dell’intelletto e dell’auto consapevolezza.
E soltanto ora iniziò il Piano della spiritualizzazione di queste creature che richiedeva che questi esseri, gli uomini, venissero da Me ammaestrati e che dovessero esercitare la loro capacità di pensare, il loro intelletto e la loro libera volontà, secondo i Miei Insegnamenti, in modo che grazie alla loro libera volontà, potevano ora creare e vivere sulla Terra, potevano divenire degli déi, ma anche agire in modo completamente contrario ai Miei Insegnamenti e alla Mia Volontà ed in questo caso sprofondare di nuovo nell’abisso da cui erano saliti. Io creai l’uomo, diedi allo spirituale che si trovava in un certo grado di maturazione, una forma esteriore che di nuovo corrispondeva al Mio Amore e Saggezza ed anche al compito che l’uomo ora aveva da adempiere.
La forma esteriore divenne un essere vivente soltanto, quando lo spirituale vi prese dimora, l’assemblaggio delle innumerevoli particelle che ora davano la vita alla forma come “anima”. Lo spirituale è la Forza che agisce continuamente, che era bensì legato durante il percorso di sviluppo infinitamente lungo e per questo incapace di una libera attività, ma nell’ultima forma esteriore, nell’uomo, può di nuovo diventare attivo. Esso può di nuovo dischiudere la sua propria forza ed aumentare illimitatamente nel collegamento con Me. Ai primi uomini la Mia Forza era a loro disposizione senza misura. Erano provvisti in maniera insolita, perché la loro vita di prova doveva portarli al fatto che dovevano, completamente spiritualizzati, deporre il loro involucro terreno e di nuovo ritornare come veri figli nella loro Casa Paterna. Ma dovevano sostenere la prova della volontà che Io esigevo da ogni essere creato e la riuscita di questa prova avrebbe fatto raggiungere più facilmente la meta a tutti gli uomini seguenti.
Nei primi uomini avevo creato per Me degli esseri i quali potevano giungere lo stesso alla conoscenza di Me Stesso, malgrado la loro imperfezione, cioè della loro mancata perfezione in conseguenza della caduta da Me, dato che riconoscevano se stessi come creature ed anche attraverso la loro capacità di pensare e la loro libera volontà potevano riconoscere ed adempiere anche la Mia Volontà. Io avevo creato per Me degli esseri ai quali Mi potevo rendere comprensibile, malgrado la loro distanza da Me, che potevano sentire la Mia Parola e lasciala agire su di sé, che prima era impossibile nello stato della volontà legata. L’uomo era quindi la prima Opera terrena di Creazione che portava in sé uno spirito primordiale caduto e che doveva di nuovo aiutare questo a ritornare al suo stato primordiale, per poter di nuovo creare ed agire come spirituale libero in eterna unione con Me. Questo era il compito dell’uomo primo creato e rimane il compito di tutti gli uomini fino alla fine, fino alla totale spiritualizzazione di tutto ciò che è caduto.
Era una prova non troppo difficile che il primo uomo aveva da sostenere. Ma per questa prova doveva venire concesso anche al Mio avversario il diritto di agire su di lui. E l’uomo ha fallito in questa influenza, egli Mi è divenuto apostata una seconda volta e questo era il primo peccato su questa Terra, la caduta nel peccato di cui l’umanità ha conoscenza, anche se non sà nulla della caduta di una volta dello spirituale da Me. Ma soltanto questa prima caduta spiega tutto, perché il primo uomo non avrebbe potuto cadere, se fosse stata la Mia prima Opera di Creatura d’un essere che avrebbe dovuto trovarsi in pieno possesso della Forza e della Luce, perché da Me può procedere soltanto qualcosa di perfetto, perché allora non avrebbe potuto ancora agire su di lui nessuna forza avversa. La motivazione della sua caduta però è da ricercarsi in quella prima caduta dello spirituale, cioè dell’anima dell’uomo non ancora maturata, che ora poteva bensì affermarsi, ma non lo doveva obbligatoriamente. L’uomo aveva bensì l’intelletto e la libera volontà, e perciò da portare anche una responsabilità per la sua anima, quindi doveva espiare la sua colpa.
Il Mio avversario conservò il potere sullo spirituale incorporato come uomo, e questo significava per ogni uomo una penosa lotta e sofferenze legate al cammino di vita terrena e cioè con la meta di divincolarsi dal suo potere, una meta che l’uomo può anche raggiungere,perché Gesù Cristo E’ venuto in Aiuto alla razza umana indebolita a causa del peccato originale di Adamo e perciò la Salvezza è garantita ad ognuno che Lo riconosce Quale Figlio di Dio e Salvatore del mondo e Lo segue volontariamente. Il primo uomo avrebbe potuto edificare il ponte sul quale poi tutti i suoi discendenti potevano giungere a Me, ma dato che cadde, l’umanità dovette attendere ancora per molto nella schiavitù di Lucifero, finché non venne il Salvatore, finché Gesù Cristo non discese sulla Terra per creare un ponte verso il Regno spirituale, attraverso la Sua sofferenza e morire, attraverso la Sua Morte sulla Croce.
La decisione di volontà che veniva pretesa dal Mio essere primo creato, da Lucifero, non era da considerare per nulla come un comandamento, era piuttosto lasciato liberamente al primo essere di rivolgere la sua volontà in una certa direzione, e la direzione della sua volontà era motivata unicamente nel suo desiderio di potere ed unico dominio. Era ben consapevole di essere proceduto da Me, ma credeva di poter essere il solo regnante, perché non Mi vedeva. Esso Mi riconosceva bene quale sua Origine, ma esso non Mi voleva riconoscere. E non Io avevo posto nell’essere questa volontà, ma l’essere stesso aveva mutato la libera volontà donatagli da Me.
Questa era la differenza tra la prima caduta di Satana ed il peccato originale del primo uomo, perché quest’ultimo aveva in sé ancora la volontà errata. E perciò Io gli diedi un Comandamento che non doveva infrangere, un Comandamento che avrebbe anche potuto osservare facilmente, se lo spirito contrario non avesse agito su di lui e che aveva perciò una forte influenza sull’uomo, perché in fondo costui era ancora una sua parte, perché l’anima non aveva ancora raggiunto la perfezione che rendeva impossibile una caduta. Un uomo creato perfettamente non avrebbe potuto cadere, cioè non sarebbe stato in grado di infrangere questo Comandamento, perché lo spirituale perfetto nell’uomo lo avrebbe trattenuto dal commettere ogni azione contraria a Dio.
La Creazione dell’uomo però era soltanto la conseguenza della caduta di Satana e del suo seguito, perché Io non avrei certamente avuto bisogno delle forme esteriori come involucro di dare allo spirituale chiamato in vita da Me. La forma dell’uomo però ospitava lo spirituale caduto. Con ciò l’uomo Adamo era già aggravato con quel peccato di una volta, che lui però poteva rigettare, se avesse osservato il Mio Comandamento, gli sarebbe stato perciò possibile eliminare la colpa ereditaria, la sua caduta ha ritardato il ritorno a Me dello spirituale caduto di nuovo per tempi infiniti, ma è stato reso possibile attraverso l’Opera di Salvezza dell’Uomo Gesù il Quale,, senza un Comandamento da parte Mia, ha fatto ciò che doveva fare l’uomo Adamo, entrare totalmente nella Mia Volontà e di unirsi di nuovo con Me tramite una vita d’amore e di ottenere di nuovo il pieno possesso di Luce e Forza.
Amen
TraduttoreNeskončno dolgo časa je bilo potrebno padlemu duhovnemu za njegov razvoj navzgor, in neskončno dolgo časa je bilo potrebno Mojim posameznim stvaritvam, katere so se istočasno z v njih prebivajočim zavezanim duhovnim (snovmi) tudi morale razvijati, da bi v sebe sprejele vse bolj zrelo duhovno. Vedno znova so bile ustvarjene nove oblike in vedno znova je tem oblikam bila dana določitev.... Zemeljsko stvarstvo torej ni nastalo v trenutku, temveč so minila neskončno dolga obdobja časa, dokler duhovno v vseh stopnjah zrelosti ni našlo sebi potrebne zunanje oblike, ker je vse bolj rastoča zrelost zahtevala vedno nove stvaritve, katere bi ga lahko udomačile (mu dale dom). Toda vse dokler je duhovno bilo pod zakonom prisile, je Moja ustvarjalna dejavnost zajemala ustvarjanje Zemlje kot postaje za dozorevanje zelo nizko padlega duhovnega, ki je s tem moralo doseči zrelost in, ki bi zavezanemu duhovnemu vrnilo svobodno voljo, katero je nekoč zlorabilo.
Tako, da je potem morala biti ustvarjena tudi ena zunanja oblika za to dozorelo duhovno, da bi v tej obliki lahko ponovno preizkusilo svojo svobodno voljo. To delo stvarjenja je bil človek, ki se je od vseh prej ustvarjenih stvaritev razlikoval po tem, ker je zraven svobodne volje bil obdarjen tudi z razumevanjem (razmišljanjem) in racionalnostjo.... s sposobnostjo razmišljanja, z zavestjo o svojem Jaz in s sposobnostjo izmenjave govora s svojimi bližnjimi, ker je sobivanje nudilo potrebne predpogoje za izpit volje.
Zunanja oblika človeka je bila prisotna že v zadnjih stopnjah prisilnega stanja in je bila določena za sprejem neštetih dozorelih snovi duše. Vendar pa so ta bitja (pred-adamiti) še vedno delovala v stanju prisile, kot je to zahteval zakon narave, zato niso bili odgovorni za svoja dejanja.... Imeli so zelo omejeno sposobnost razmišljanja, vendar kot zbirne posode za duhovno bit, katera je bila popolnoma dozorela po neskončno dolgem času razvoja, so oni prav tako bili dela stvarjenja, katera je Moja modrost in Ljubezen oblikovala za to duhovno bit-bistvo. Vendar se kot ljudi lahko imenuje šele tista živa bitja, ki so imela v lasti svobodno voljo, razum in jaz-zavest (samozavest)....
In šele potem se je začel načrt poduhovljenja teh bitij.... ki je zahteval, da so ta bitja.... ljudje.... bili poučeni od Mene.... kateri so svojo sposobnost razmišljanja, svoj razum in svobodno voljo morali uporabljati glede na Moje poučevanje in kateri sedaj s pomočjo svoje svobodne volje lahko živijo in ustvarjajo na Zemlji.... kateri se lahko oblikujejo v bogove, vendar kateri lahko ravnajo tudi popolnoma nasprotno Mojim naukom in Moji volji in se vrnejo (nazaj) v brezno, iz katerega so se bili dvignili.
Ustvaril Sem človeka.... duhovnemu, ki se je nahajalo na določeni stopnji zrelosti, Sem dal zunanjo obliko katera je zopet primerna za Mojo modrost in Mojo Ljubezen, kakor tudi za nalogo katero je človek sedaj imel za izpolniti. Zunanja oblika je šele potem postala živo bitje, ko se je v njej naselilo duhovno.... sestava neštetih delcev, ki je sedaj kot "duša" oživela zunanjo obliko. Ker duhovno je nenehno delujoča moč in je bila v prejšnjih fazah v neskončno dolgem procesu razvoja zavezana in nesposobna za nemoteno delovanje; vendar v zadnji zunanji obliki, v človeku je lahko ponovno aktivna. Razvije lahko svojo lastno moč in jo lahko skozi združitev z Mano neomejeno pomnoži.
Prvim ljudem je Moja moč bila dana neomejeno; opremljeni so bili na nenavaden način, ker jih je njihovo poskusno življenje na Zemlji moralo voditi k temu, da kot popolno poduhovljeni odložijo svoj zemeljski ovoj in se kot resnični Otroci vrnejo v Očetovo Hišo. Vendar jim je moral biti določen izpit volje, katerega Sem zahteval od vsakega ustvarjenega bitja; uspeh prvih ljudi na tem izpitu (volje) bi vsem ostalim ljudem omogočil lažjo dosego končnega cilja....
(1. 11. 1953) V prvih ljudeh Sem Si ustvaril bitja, katera so kljub svojim pomanjkljivostim.... kar pomeni kljub njihovi pomanjkljivi popolnosti kot posledici odpadništva od Mene.... lahko prišla do spoznanja Mojega Jaza, katera so se sama prepoznavala kot bitja.... katera so torej s svojo sposobnostjo razmišljanja in s svojo svobodno voljo lahko prepoznala in vršila Mojo voljo. Ustvaril Sem Si bitja, katerim Sem kljub oddaljenosti od Mene lahko bil razumljiv, katera so lahko dojemala Mojo Besedo, in katera je na njih lahko delovala, kar prej v stanju zavezane volje ni bilo mogoče.
Človek je bil torej prvo zemeljsko delo stvarjenja, ki je v sebi nosil padlega izvirnega duha in, ki je temu izvirnemu duhu moral pomagati, da se ponovno vrne v svoje izvirno stanje, da bi lahko spet kot svobodno duhovno (bitje) v večni združitvi z Menoj ustvarjal in deloval. To je bila naloga prvega ustvarjenega človeka in to ostaja naloga vseh ljudi do konca, do popolnega poduhovljenja vsega padlega.
To je bil en ne preveč težki izpit volje, ki ga je prvi človek moral opraviti. Toda pri tem izpitu je tudi Mojemu nasprotniku morala biti dana pravica, da na njega vpliva.... in temu vplivu je človek podlegel.... že drugič je odpadel od Mene, in to je bil prvi greh na tej Zemlji.... greh kateri je človeštvu poznan, čeprav o nekdanjem padcu duhov od Mene ne vedo ničesar.... Toda šele ta (padec) pojasnjuje vse.... Kajti prvi človek (Adam) ne bi mogel pasti, če bi bil prvo-ustvarjeno bitje iz Mene, katero bi moralo biti v polnem posedovanju Moči in Svetlobe, zato ker iz Mene lahko pride samo popolno. Ker tedaj na njega še ne bi mogla vplivati nobena nasprotna sila.
Razlog njegovega padca je bil v prejšnjem (prvotnem-izvirnem) padcu-odpadništvu duhov in s tem v nepopolni zrelosti duše človeka katera bi se lahko dokazala, vendar se ni morala dokazati. Človek je sicer imel razum in svobodno voljo, zato je moral tudi prevzeti odgovornost za svojo dušo.... In zato je človek moral trpeti za svojo krivdo. Moj nasprotnik je obdržal oblast nad duhovnim, ki je utelešeno v človeku, in to pomeni za vsakega človeka težavno, z borbo in trpljenjem povezano pot življenja na Zemlji, s ciljem osvoboditi se izpod njegove oblasti.... cilj katerega človek lahko tudi doseže, ker je Jezus Kristus človeštvu, oslabljenemu s padcem Adama prišel na pomoč, zaradi česar je omogočena Odrešitev vsakemu, kdor Ga prizna kot Božjega Sina in Odrešenika sveta in Mu voljno sledi.
Prvi človek bi lahko zgradil most, preko katerega bi vsi njegovi potomci lahko prispeli k Meni.... vendar, ker je padel, je človeštvo moralo še dolgo ostati v Satanovem suženjstvu, vse dokler ni prišel Odrešenik, vse dokler se ni Jezus Kristus spustil na Zemljo, da bi zgradil most do duhovnega kraljestva s Svojim trpljenjem in umiranjem.... skozi Svojo smrt na Križu....
(2. 11. 1953) Odločitve volje, ki je bila zahtevana od Mojega prvo ustvarjenega bitja.... Luciferja.... nikakor ni mogoče obravnavati kot zapovedi, temveč je bitju bilo popolnoma svobodno prepuščeno, da svojo voljo obrne na eno stran, in smer njegove volje je bila utemeljena edino v njegovi želji za oblastjo in samovlado. On (Lucifer) se je zavedal, da je izšel iz Mene, vendar je tudi verjel, da bi lahko vladal sam, zato ker Me ni videl....
On Me je prepoznal kot svoj izvor, vendar Me ni hotel priznati.... in te volje nisem Jaz vsadil v bitje, temveč je bitje osebno, svojo od Mene njemu podarjeno svobodno voljo tako spreobrnilo. To je bila razlika med prvim padcem Luciferja in padcem v greh prvega človeka.... kajti ta je v sebi še nosil napačno voljo, in zato Sem mu Jaz dal zapoved, katere ni smel prekršiti.... zapoved, ki bi jo zlahka lahko izpolnil, če na njega ne bi deloval nasprotni duh, kateri je na človeka imel močan vpliv zato, ker je ta (Adam) še vedno bil njegov del-delež.... ker še vedno ni dosegel popolnosti, katera bi padec onemogočila.
Človek ustvarjen kot popoln ne bi mogel pasti, to pomeni, da ne bi bil sposoben prekršiti te zapovedi, ker bi popolno duhovno v človeku njemu preprečilo kakršnokoli Bogu nasprotno delovanje.... Toda stvarjenje človeka je bila le posledica padca Luciferja in njegovih privržencev, ker Jaz potem resnično ne bi imel potrebe temu, od Mene v življenje poklicanemu duhovnemu dajati zunanje oblike kot ovoj (telo).
Vendar je človeška oblika skrila padlo duhovno, in s tem je človek Adam že bil obremenjen s prejšnjim grehom, katerega pa bi lahko zavrnil, če bi pazil na Mojo zapoved. Bilo mu je mogoče izkoreniniti dedno krivdo.... njegov padec pa je znova upočasnil vrnitev padlega duhovnega nazaj k Meni za neskončno dolgo časa, kar pa je (vrnitev) kljub temu omogočeno po dejanju Odrešitve človeka Jezusa, Kateri je brez kakršne koli Moje zapovedi naredil to, kar bi človek Adam moral narediti.... popolnoma "vstopiti v Mojo voljo" in se skozi življenje Ljubezni na Zemlji ponovno povezati z Mano, da bi prispel v popolno posedovanje Moči in Svetlobe. AMEN
Traduttore