La vita terrena è soltanto un’esistenza apparente. Appena voi uomini giungete a questa conoscenza, siete arrivati sul gradino dove si va verso l’Alto. Vivete allora coscientemente, lavorate allora in direzione della Luce, che è l’esistenza reale, che comincia soltanto, quando il vostro corpo, l’involucro esteriore della vostra anima, decade e la vostra anima può elevarsi nel Regno spirituale. Tutto ciò che esiste sulla Terra davanti ai vostri occhi, quello che è visibile per voi, è sostanza spirituale formata soltanto per breve tempo, che deve adempiere come materia il suo scopo sulla Terra, cioè di rendere possibile la maturazione spirituale. Ed anche la vita terrena stessa è soltanto una funzione puramente corporea, finché l’anima in voi è ancora senza qualsiasi conoscenza, invece com’era, com’è e come deve essere. Se l’anima non conquista questa conoscenza nella vita terrena, allora crede ancora di più nella realtà della vita, considera solo la vita terrena significativa e tende perciò a vivere il più a lungo e bene sulla Terra e soltanto con il momento della conoscenza, questo desiderio diminuisce, perché allora diventa consapevole della vera Vita e la vita terrena impallidisce nella stessa misura, come la vera Vita conquista in valore. Soltanto allora può distinguere l’apparenza dalla realtà, soltanto allora vive coscientemente.
Le è stata data la vita, affinché in un’esistenza apparente possa dimostrare la sua volontà, affinché possa attivarsi in un certo stadio di forza, in cui può usare la forza vitale in un modo compiacente a Dio e con ciò si conquista un diritto di ricevere Forza e Pienezza nella vera Vita e di valorizzarli nel senso voluto da Dio. Quindi prima deve assolvere una vita di prova, per affermarsi come adatta per ricevere incommensurabile Forza. Perché solo la valorizzazione di questa Forza è la vera Vita, in cui l’anima diventa attiva creativamente ed opera anche in misura voluminosa in modo salvifico.
A causa del fallimento della vita di prova, a causa dell’errato utilizzo della forza vitale a disposizione in questa vita, si gioca l’apporto di forza nella vera Vita, che allora utilizzerebbe pure nel senso errato, se le affluisse Forza incondizionata. Deve aver raggiunto un certo grado di maturità nella vita terrena, che la rende ora adatta come ricevitrice e utilizzatrice della Forza nel Regno spirituale. E per questo le è stata data la vita terrena. Ma quasi sempre questa viene considerata come scopo a sé stante, non come mezzo allo scopo e poi anche utilizzata erroneamente, viene considerata come unica desiderabile, benché è noto ad ogni uomo che non può allungare questa vita di un giorno, quando è venuta la sua ora. E proprio questo dovrebbe fargli riconoscere la mancanza di valore e la temporaneità di ciò che gli sembra oltremodo importante. Da uomo intelligente dovrebbe provvedere per il “dopo” e non accontentarsi di cose che sottostanno alla legge della temporaneità.
La vita terrena è soltanto una vita apparente, qualcosa in prestito, che in ogni ora può essergli di nuovo tolto, ma l’uomo deve gestire bene il bene in prestito, deve impiegarlo in modo che gli porti abbondanti percentuali, ma non terreni materiali, con ciò deve essere conquistata la ricchezza spirituale, allora l’uomo è adatto per la Vita spirituale, per la vera Vita che dura in eterno.
Amen
TraduttoreZemeljsko življenje je le navidezno bivanje. Takoj, ko boste ljudje to spoznali, boste dosegli točko vzpona. Potem boste živeli zavestno in si prizadevali za življenje, ki je resnični obstoj, ki se začne šele, ko vaše telo, materialna lupina vaše duše, umre in se duša lahko neovirano dvigne v duhovno kraljestvo. Vse, kar na Zemlji nastane pred vašimi očmi, vse, kar je za vas vidno, je le začasno oblikovana duhovna snov, ki mora na zemlji služiti svojemu namenu kot materija, ki omogoča duhovno zorenje. In tudi samo zemeljsko življenje je zgolj fizična funkcija, dokler duša v vas še ne razume, kaj je bila, je in bi morala biti.... Če duša med svojim zemeljskim življenjem ne pridobi tega razumevanja, bo dejansko še močneje verjela v resničnost življenja, zemeljsko življenje se ji bo zdelo edino pomembno, zato si bo prizadevala živeti čim dlje in čim bolje na Zemlji. Ta želja se bo zmanjšala šele tedaj, ko bo postala razsvetlejna, saj se bo takrat začela zavedati resničnega življenja in zemeljsko življenje bo izginilo v enaki meri, kot bo resnično življenje postalo bolj dragoceno. Le tako bo duša lahko razlikovala med videzom in resničnostjo, šele takrat bo živela zavestno....
Življenje je dobila zato, da bi lahko med navideznim življenjem dokazala svojo voljo, da bi lahko bila dejavna v določeni fazi moči, kjer lahko uporablja življenjsko energijo na Bogu všečen način in tako v resničnem življenju pridobi pravico, da prejme obilico moči in jo uporabi v skladu z Božjo voljo. Tako mora najprej prestati življenjsko preizkušnjo, da dokaže, da je primerna za prejem neomejene moči. Kajti samo uporaba te moči je dejansko življenje, v katerem je duša lahko ustvarjalno dejavna in opravlja tudi obsežno odrešenjsko delo. Če ne opravi preizkusa življenja, če napačno uporabi življenjsko energijo, s katero razpolaga, ji bo v resničnem življenju odvzeta zaloga moči, saj bi jo tako ali tako tudi napačno uporabila, če bi duša prejela brezpogojen dotok moči.
V zemeljskem življenju mora doseči določeno stopnjo zrelosti, zaradi katere bo primeren prejemnik in skrbnik moči v duhovnem kraljestvu. In za to je prejela svoj zemeljski obstoj. Vendar se to običajno obravnava kot končni cilj, ne pa kot sredstvo za dosego cilja, in se zato tudi napačno uporablja.... velja za edino zaželeno življenje, čeprav vsak človek ve, da sam tega življenja ne more podaljšati niti za en dan, ko pride njegova ura. In prav to bi ga moralo pripraviti do tega, da bi se zavedel ničvrednosti in minljivosti tistega, kar se mu zdi izjemno pomembno.
Človek kot inteligentno bitje bi moral poskrbeti za "potem" in se ne bi smel zadovoljiti s stvarmi, za katere velja zakon minljivosti. Zemeljsko življenje je le navidezno življenje, nekaj izposojenega, kar je lahko kadarkoli spet odvzeto.... Toda človek mora dobro upravljati z izposojenim bogastvom, uporablja naj ga tako, da bo prinašalo znatne obresti (Mt 25,14-30), ne v zemeljsko - materialističnem smislu, ampak naj ga uporablja za pridobivanje duhovnega bogastva, potem bo življenjska energija pravilno uporabljena in življenjska preizkušnja bo uspešno prestana, potem bo človek primeren za duhovno življenje, za resnično življenje, ki bo trajalo večno....
Amen
Traduttore