Vi staccate troppo difficilmente dalla lettera e non penetrate nello Spirito della Parola, perciò molto vi rimane incomprensibile di ciò che Io vi ho lasciato come la Mia Parola. Perciò dovete sempre di nuovo approfittare di Me come il Maestro, il Quale vi conduce nella Verità, quindi vi può e vuole spiegarvi tutto secondo la Verità.
L’Agire dello Spirito nell’uomo è visibilmente un segnale della Partecipazione dell’eterna Divinità nella perfezione di ogni singola creatura, com’è quindi anche una manifestazione visibile della sua Irradiazione di Forza. Se ora Io agisco tramite il Mio Spirito in un uomo, la Mia unione con quest’uomo non può più essere negato, perché la scintilla spirituale che riposa nel cuore dell’uomo, è inseparabilmente unito con lo Spirito del Padre dall’Eternità e che ora tramite il Mio Avvicinamento si risveglia all’attività, quindi “agisce nell’uomo”. L’Agire del Mio Spirito nell’uomo significherà però sempre un Aiuto sulla via verso il perfezionamento, sarà un rivolgere dei pensieri nel Regno spirituale ed un spingere dell’anima all’unificazione con Me, perciò un maturare verso l’Alto nello sviluppo spirituale. Lo Spirito renderà l’anima incline a tutte le presentazioni e l’aiuterà a superare il desiderio per la materia, lo Spirito darà un chiarimento all’anima sul suo scopo e la sua futura destinazione, lo Spirito rivelerà all’anima l’Essere di tutto il divino, le trasmetterà un sapere chiaro e profondo, quindi le darà una Luce, che la renderà incomparabilmente felice, quando può operare in tutta la Forza di Luce. L’Agire dello Spirito nell’uomo è quindi una Rivelazione divina. Io Stesso Mi prendo cura dell’uomo e gli do un piccolo concetto della Mia Magnificenza, e gli Sono presente appena si predispone, affinché il Mio Agire possa essere efficace in lui, non importa se i risultati del Mio Agire significano delle evidenti Comunicazioni oppure l’interiore illuminazione sulla via mentale. Ma l’uomo ha sempre operato il contatto con Me volontariamente ed ha eseguito la volontà mediante la formazione del suo cuore nell’amore, cioè ad una dimora degna per accogliere l’eterna Divinità, la Quale ora può rivelarSi dall’interiore. Un tale Atto dimostrabile dell’Agire dello Spirito testimonia di Me Stesso, è quindi anche in certo qual modo una dimostrazione che supera la fede. Chi una volta ha conquistato questa convinzione perché è stata fornita la dimostrazione della Mia Esistenza e della Mia Presenza, si trova comprensibilmente su un gradino dello sviluppo, che dovrebbe rendere impossibile uno sprofondare, perché questo non è quasi possibile nella conoscenza della Verità, e comunque egli può, finché vive come uomo sulla Terra, entrare lui stesso nell’ombra ed oscurare la Luce, egli può peccare contro lo Spirito, e con ciò mancare nel modo più grossolano, rifiutandoMi nuovamente e quindi ripete la sua caduta di allora da Me. Egli può impedire coscientemente l’Agire dello Spirito, malgrado una miglior conoscenza può non fare uso del suo sapere, quindi favorire una retrocessione spirituale, commettere una ingiustizia nella piena consapevolezza. Egli ha conquistato la dimostrazione e la convinzione della Mia Presenza e si è comunque distolto da Me. La sua volontà quindi è nuovamente stata catturata dall’avversario, al quale era già sfuggito, e non se ne difende. Peccare contro lo Spirito può solamente quell’uomo, il quale ha riconosciuto Me ed il Mio Agire tramite lo Spirito, che si è appropriato della Sapienza trasmessagli come patrimonio mentale, mentre aveva anche conquistato nella comprensione la convinzione interiore, quindi poteva credere ed in questa fede salda si è adoperato. Egli ha ricevuto la Mia Grazia nella misura più abbondante e ne ha anche approfittato ed ora la lascia diventare inefficace; perciò non può aspettarsi nessuna Misericordia, perché respinge da sé la Divinità, la Quale gli Si Era portata molto vicino nel Suo infinito Amore e gli aveva tolto il velo davanti agli occhi. E questo peccato non può essergli perdonato per il fatto che si chiude poi anche nei confronti dell’Opera di Redenzione di Cristo, perché, quando respinge il Mio Spirito, rifiuta anche il divino Redentore, quindi non vuole più credere, benché abbia potuto credere. Si è poi anche giocato le Grazie dell’Opera di Redenzione, non accettando l’Aiuto di Cristo, prima di peccare, perché i primi di certi pensieri il divino Redentore li avrebbe dispersi ed orientati bene, se soltanto Gli avesse chiesto l’Aiuto. Egli era dapprima nel Regno compenetrato di Luce ed è uscito nell’oscurità. Egli era provvisto con delle facoltà di riconoscere la Verità, e la Verità non gli piaceva perché lo obbligava all’attività salvifica che non voleva eseguire, perché l’amore in lui si raffreddava. Questo succede raramente negli uomini che hanno sperimentato l’Agire del Mio Spirito, perciò è anche imperdonabile, perché è una aperta resistenza contro di Me che non può trovare il Perdono, che significa tanto quanto di dovere stare per dei tempi infinitamente lunghi nella più grande distanza da Dio, finché non si rivolge di nuovo a Me e si deve nuovamente conquistare le Grazie, per essere guardato da Me, cioè che Io Mi avvicini di nuovo a lui. Questo peccato non può essere perdonato per Grazia e Misericordia, ma deve essere rimesso in tutta la colpa, ha per conseguenza irrevocabilmente una nuova Rilegazione e quindi tutta la via attraverso la Creazione, perché è una ripetuta caduta, che non è da meno della caduta dello spirituale d’un tempo da Me, perché viene commessa nella pienissima conoscenza, perché un uomo, nel quale può già agire lo Spirito, si trova anche nella Luce e perciò commette un grave peccato, se Mi tradisce nuovamente con colui che lo influenza come Mio avversario, che viene riconosciuto da lui e ciononostante gli dà la sua volontà. Non perdonare un peccato significa quindi, che la colpa non possa essergli tolta, ma deve essere portata da lui stesso, per cui però non deve essere considerato come perduto in eterno, passano soltanto delle Eternità, finché non si confessa definitivamente per Me.
Amen
TraduttoreKajti nemogoče je take, ki so bili nekoč že razsvetljeni in so že okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha, take, ki so okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta, pa so padli, takó prenoviti, da bi se spreobrnili, ker sami sebi znova križajo in sramotijo Božjega Sina. Kajti prst, ki pije nanjo pogosto padajoči dež in rodi koristne rastline tistim, ki jo obdelujejo, je deležna Božjega blagoslova. Če pa rodi trnje in osat, je ničvredna in grozi ji prekletstvo. Njen konec je požganina. (Hebrejcem 6,4-8)
Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal! (1 Korinčanom 9,16)
Preveč zlahka se ločite od črke in tako ne prodrete v Duha Besede, zato vam je veliko tega, kar sem vam zapustil kot svojo Besedo, nerazumljivo. Zato morate vedno znova klicati Mene kot učitelja, ki vas lahko in bo uvedel v resnico, zato vam lahko in bo vse resnicoljubno razložil.
Delovanje Duha v človeku je vidno znamenje delovanja večnega Božanstva pri popolnosti vsakega posameznega bitja, saj je zato tudi viden izraz njegovega izžarevanja moči. Če zdaj prek svojega Duha delujem v človeku, povezave med menoj in tem človekom ni več mogoče zanikati, saj je duhovna iskra, ki počiva v človeškem srcu, od večnosti neločljivo povezana z Očetovim duhom in se zdaj z mojim pristopom prebuja k dejavnosti, torej 'deluje v človeku'. Delovanje Mojega Duha v človeku pa bo vedno pomenilo pomoč na poti k popolnosti, pomenilo bo obračanje misli v duhovno kraljestvo in spodbujanje duše, da se združi z menoj, torej napredovanje v duhovnem razvoju navzgor... Duh bo naredil dušo naklonjeno vsem idejam in ji pomagal premagati željo po materiji, Duh bo dušo razsvetlil glede njenega namena in njene nekdanje usode, Duh bo duši razkril bistvo vse božanskosti, posredoval ji bo jasno in globoko znanje, s čimer ji bo dal luč, ki je neprimerljivo osrečujoča in bo lahko prvič delovala z vso svetlostjo.... Delovanje Duha v človeku je torej Božansko razodetje.... Sam skrbim za človeško bitje in mu dajem majhno predstavo o svoji veličini. Zato sem mu navzoč takoj, ko se prilagodi in se v njem lahko zgodi moje delovanje, ne glede na to, ali so rezultati mojega delovanja kot razodetje ali pomenijo notranje razsvetljenje po miselni poti.
Človek pa je vedno prostovoljno stopil v stik z menoj in svojo voljo uresničil tako, da je svoje srce oblikoval v ljubezen, torej v bivališče, ki je vredno, da sprejme večno Božanstvo, ki se zdaj lahko razodene od znotraj. Takšno dejanje dokazljive duhovne dejavnosti priča o Meni samem, zato je do neke mere tudi dokaz, ki presega vero. Vsakdo, ki je enkrat pridobil to prepričanje, ker so mu bili predloženi dokazi o mojem obstoju in moji prisotnosti, ta seveda stoji na stopnji razvoja, ki bi moral onemogočiti (ponovni) odpad, kajti ta je s spoznanjem resnice skoraj nemogoč.... a vendar lahko, dokler živi na zemlji kot človek, sam stopi v senco in zatemni svetlobo.... lahko greši proti Duhu.... in s tem zagreši najbolj hudo žalitev, ko Me ponovno zavrne in tako ponovi svoj prejšnji odpad od mene.... Zavestno lahko prepreči delovanje Duha, kljub boljšemu znanju pa svojega znanja ne more uporabiti, zato daje prednost duhovnemu nazadovanju, pri čemer se popolnoma zaveda, da je storil krivico. Pridobil je dokaze in prepričanje o Moji navzočnosti, a se je kljub temu spet odvrnil od Mene. Tako je njegovo voljo znova ujel nasprotnik, ki mu je že ušel in se pred njim ne brani.
Zoper Duha lahko greši le tisti, ki je spoznal Mene in Moje delovanje v duhu in si je modrost, ki mu je bila podeljena kot umsko znanje, prisvojil tako, da je notranje prepričanje pridobil tudi razumsko, tako da je lahko verjel in se je v tej trdni veri tudi utrdil. Sprejel in tudi uporabil je Mojo milost v največji možni meri in zdaj dopušča, da postane neučinkovita; zato tudi ne more pričakovati usmiljenja, saj odriva Božanstvo, ki se mu je v svoji neskončni ljubezni popolnoma približalo in mu odstranilo tančico z oči. In ta greh mu ne more biti odpuščen, ker se potem zapre tudi pred Kristusovim odrešenjskim dejanjem, kajti če zavrača Mojega Duha, zavrača tudi božanskega Odrešenika, zato noče več verjeti, čeprav je bil sposoben verjeti.
Potem je izgubil tudi milostno dejanje odrešenja, saj ni izkoristil Kristusove pomoči, preden je grešil, saj bi božanski Odrešenik razblinil prve takšne misli in jih spravil v red, če bi se le obrnil nanj po pomoč. Bill v kraljestvu polnem svetlobe in stopil je nazaj v temo. Bil je opremljen s sposobnostmi za prepoznavanje resnice, a resnica mu ni bila všeč, ker ga je zavezovala k odrešilni dejavnosti, ki pa je noče izvajati, ker se je v njem ljubezen ohladila.
To je zelo redko pri ljudeh, ki so izkusili Moje delovanje Duha v sebi, zato je tudi neodpustljivo, saj gre za odkrit upor proti Meni, ki ne more najti odpuščanja, kar pomeni, da mora biti neskončno dolgo daleč od Boga, dokler se spet ne obrne k Meni in si mora spet pridobiti milost, da ga pogledam, tj. da se mu spet približam Tega greha ni mogoče odpustiti iz milosti in usmiljenja, ampak ga je treba prevzeti v popolni krivdi, nepreklicno pomeni novo izgnanstvo in s tem celotno pot skozi stvarstvo, saj gre za obnovljeno odpadništvo, ki ni nič manjše od prejšnjega duhovnega odpadništva od Mene, ker je storjeno v polnem zavedanju, saj je oseba, v kateri že lahko deluje Moj Duh, tudi v luči in zato zagreši hud greh, če me ponovno izda proti tistemu, ki nanj vpliva kot Moj nasprotnik (Satan), ki ga priznava in ki mu je kljub temu po volji... Tako ne odpuščanje greha pomeni, da mu krivde ni mogoče odvzeti, ampak jo mora sam poplačati, zato ga ni treba imeti za večno izgubljenega, le da bodo minile večnosti, preden me bo končno priznal...
Amen
Traduttore