Per conquistare la figliolanza di Dio sulla Terra, l’uomo si deve formare nell’amore e rendersi con ciò adeguato di stabilire l’unificazione con Dio già sulla Terra, affinché possa entrare totalmente maturato nelle sfere di Luce nell’aldilà quando decede dalla Terra. Egli deve aver purificato la sua anima attraverso l’agire d’amore che Dio Stesso possa prendere dimora in lei ed il suo spirito si sposi con lo Spirito del Padre. Ed allora l’uomo ha risolto definitivamente il suo compito terreno e raggiunto la sua meta ed ha trovato di nuovo l’accesso nel Regno spirituale come essere di Luce, dove d’ora in poi crea ed agisce di nuovo. Ma questo grado di maturità richiede una totale rinuncia ai beni terreni. Ma finché l’uomo è ancora attaccato alla materia, questa fusione con l’eterna Divinità è impossibile, perché allora il cuore non è ancora del tutto libero da scorie e brame e così non è ancora preparato per l’accoglienza dello Spirito divino, ed allora l’uomo deve prendere su di sé molta sofferenza per operare l’ultima purificazione dell’anima, e per questo sugli uomini oltremodo buoni e pii viene caricata molta sofferenza, affinché la purificazione della loro anima possa procedere più velocemente.
E dove una sofferenza particolarmente pesante opprime gli uomini e ciononostante compare una profonda fede, qui l’anima può aver scelto una vita terrena particolarmente difficile prima della sua incorporazione, per arrivare all’ultima meta, alla figliolanza di Dio sulla Terra. Perché a questa meta si deve tendere e dev’essere raggiunta sulla Terra e richiederà sempre delle condizioni più pesanti di vita, perché l’anima deve entrare nel Regno dell’aldilà totalmente pura e senza scorie, e questo richiede un processo di purificazione particolarmente efficace. Perché la sofferenza è sempre un mezzo ausiliario per raggiungere la meta spirituale. Deve condurre a Dio, se l’anima è ancora distolta da Lui, oppure deve purificare e cristallizzare l’anima, affinché da essere puro possa venire nella Vicinanza di Dio, per poter ora intraprendere la più beata unificazione con Lui. La sofferenza e l’amore devono agire insieme per la spiritualizzazione di un uomo sulla Terra. E perciò l’uomo che sta nell’amore, non deve temere la sofferenza, ma prenderla su di sé nella pazienza, in pensieri rivolti all’alta meta che può raggiungere sulla Terra; perché lui stesso si è scelto la sua via terrena nella conoscenza che questa lo aiuta alla massima maturità, se ora la sua volontà non si oppone.
Ma le delizie della figliolanza di Dio soppeseranno una volta mille volte di più ogni sofferenza nella vita terrena. Ed il tempo terreno è breve, è come un attimo nello spazio tempo dell’Eternità. E quando l’uomo sta nella profonda fede, può anche sempre accogliere la Forza da Dio, per sopportare tutto ciò che gli viene caricato. Perché la sua preghiera sarà allora rivolta intimamente a Dio, e Egli Stesso lo fortificherà e lo renderà vincitore della vita terrena, e Dio Stesso prende con Sé il figlio Suo, quando ha sostenuto la prova della vita terrena ed ora decede dalla Terra come essere puro. Ma il suo percorso terreno sarà sempre contrassegnato da amore e sofferenza, perché senza questi l’anima non diventa totalmente pura per l’accoglienza di Dio nel cuore dell’uomo. E questa intima unificazione con Dio deve svolgersi sulla Terra, altrimenti l’anima non resiste nei confronti delle tentazioni del mondo, altrimenti anche la sofferenza non le può procurare la totale purificazione, perché le manca la forza per sopportare questa sofferenza senza lamento, ed ogni mormorio o inalberarsi contro ciò fa mancare ancora una totale sottomissione alla Volontà di Dio.
Ma l’anima deve diventare uno con Dio, deve stare nella più intima unione con Lui, lei stessa deve volere la sofferenza ed accogliere con gratitudine questa anche come un Dono di Dio nella conoscenza che abbatte le ultime barriere tra Dio e sé e che soltanto il superamento della sofferenza le apporta la più sublime beatitudine, affinché diventi un figlio di DIO con tutti i diritti e doveri. E questa è la meta di tutti gli uomini sulla Terra, ma soltanto pochi la raggiungono. Solo pochi sono così intimamente uniti con Dio tramite l’amore, che riconoscono anche nella sofferenza il Suo ultragrande Amore di Padre che vorrebbe preparare a loro la sorte più beata nell’Eternità. La loro sorte sulla Terra non è comunque invidiabile, ma nel Regno dell’aldilà assumono il gradino più alto, si trovano nella diretta Vicinanza di Dio e perciò sono inesprimibilmente beati, perché come figli Suoi possono agire ed operare secondo la loro volontà che è però anche sempre la Volontà di Dio. Loro possono creare e formare e sempre di nuovo contribuire alla salvezza di ciò che nella lontananza di Dio ha ancora bisogno delle più diverse Creazioni per svilupparsi verso l’Alto. E questa è la sorte più beata che ricompensa totalmente e soppesa le sofferenze della vita terrena e che perciò deve essere la meta di tutti gli uomini sulla Terra.
Amen
TraduttoreDa bi pridobili stopnjo Božji otrok na Zemlji, mora človek sebe preoblikovati v Ljubezen in se s tem usposobiti za združitev z Bogom že na Zemlji, tako, da bo on vstopil v sfero svetlobe v popolnoma dozorelem stanju, ko bo odšel z Zemlje. On mora torej skozi delovanje v Ljubezni tako prečistiti svojo dušo, da se Bog Sam lahko nastani v njej in se njegov duh združi (poroči) z Očetovim Duhom. V tem primeru je človek v celoti izpolnil svojo nalogo na Zemlji in dosegel svoj cilj ter bo kot svetlobno bitje našel vhod v duhovno kraljestvo, kjer bo nato ustvarjal in deloval.
Vendar pa ta stopnja zrelosti zahteva popolno odrekanje od materialne lastnine.... Ta združitev z večnim Božanstvom je nemogoča, vse dokler se oseba še vedno oklepa materije, ker njeno srce še ni povsem prečiščeno od hrepenenj in zatorej še ni pripravljeno za sprejetje božanskega Duha. Potem mora človek nase sprejeti veliko trpljenja, da bi dosegel dokončno prečiščenje duše, in zato bo naloženo veliko trpljenja zelo dobrohotnim in pobožnim ljudem, tako, da se lahko opravi prečiščenje duše. Kjer so ljudje obremenjeni s še posebno grobim trpljenjem, a je kljub temu prikazana zelo globoka vera, tam si je lahko duša pred njenim utelešenjem izbrala posebno težko življenje, da bi dosegla končni cilj na Zemlji, postati Božji otrok.
Za tem ciljem se mora na Zemlji težiti (prizadevati) in ga doseči, in to bo vedno zahtevalo najbolj boleče pogoje življenja, ker mora duša vstopiti v kraljestvo onostranstva popolnoma čista in brez primesi, kar zahteva posebno učinkovit proces prečiščevanja. Kajti trpljenje je vedno sredstvo za pomoč (pripomoček), da bi se dosegel duhovni cilj.... Ono bo vodilo k Bogu, dokler je duša še vedno nenaklonjena Bogu, in bo to očistilo in kristaliziralo dušo tako, da ona lahko pride v bližino Boga kot najčistejše bitje, da bo sposobna vstopiti v najbolj blagoslovljeno združitev z Njim.
Trpljenje in Ljubezen morata vedno delovati skupaj za poduhovljenje osebe na Zemlji; in zatorej se človek, ki je poln Ljubezni, ne bi smel bati trpljenja, ampak ga ponižno vzeti na sebe z mislimi na visoki cilj, katerega lahko doseže na Zemlji, ker si je on sam izbral svojo zemeljsko pot v spoznanju, da mu bo le ta pomagala doseči najvišjo zrelost, če njegova volja ne bo nudila odpora. Kljub temu pa užitki postati Božji otrok nadomestijo vso trpljenje v zemeljskem življenju tisočkratno. In čas na Zemlji je kratek, on je kot trenutek v času večnosti.... In brž, ko je oseba zelo globoko verna, lahko prav tako vedno prejme moč od Boga, da pretrpi vse, kar ji je naloženo, ker bo potem pošiljala svoje iskrene (srčne) molitve k Bogu in Bog Sam ji bo dal moč in jo naredil za zmagovalca življenja na Zemlji....
Bog Sam bo prišel po Svojega otroka, če je on opravil svoj izpit življenja na Zemlji in odhaja z Zemlje kot čisto bitje.... Vendar pa bo njegovo življenje na Zemlji vedno zaznamovano z Ljubeznijo in trpljenjem, saj brez tega duša ne more postati popolnoma prečiščena za sprejem Boga v srce človeka, in ta srčni odnos z Bogom se mora zgoditi že na Zemlji, sicer se duša ne bo vzdržala skušnjav tega sveta, niti ne bi dosegla popolnega prečiščenja skozi trpljenje, ker bi ji manjkalo moči, da bi to trpljenje premagala brez pritoževanja, in vsako pritoževanje ali upiranje še vedno pomeni pomanjkanje popolne podreditve Božji volji.
Vendar mora duša postati eno z Bogom.... Ona mora imeti najbolj intimno zvezo (srčen odnos) z Njim, ona mora sama želeti trpljenje in ga prav tako hvaležno sprejeti kot darilo od Boga v spoznanju, da ona premaguje zadnje ovire med Bogom in njo samo in, da ji le premagovanje le te prinaša najvišjo blaženost.... da postane Božji otrok z vsemi pravicami in obveznostmi.... In to je cilj vsake osebe na Zemlji, vendar ga le nekoliko njih doseže. Le nekoliko njih je v tako srčni povezanosti z Bogom skozi Ljubezen, da oni tudi v trpljenju prepoznajo Njegovo izredno veliko Očetovsko Ljubezen, katera jim bo zagotovila najbolj blaženo usodo v večnosti....
Njihova usoda na Zemlji jim ni za zavidati, vendar bodo v kraljestvu onostranstva zasedli najvišjo stopnjo.... Oni so v neposredni bližini Boga in zato nepopisno blaženi, ker oni lahko, kot Njegovi resnični Otroci delujejo po svoji volji, ki pa je nenehno tudi Božja volja.... Oni lahko ustvarjajo in oblikujejo in vedno znova prispevajo k odrešitvi tega, kar v oddaljenosti od Boga potrebujejo najrazličnejše stvaritve, da bi se razvile navzgor. In to je najbolj blagoslovljena usoda, ki v celoti nadomesti in odtehta trpljenje zemeljskega življenja in bi zatorej morala biti cilj vseh ljudi na Zemlji. AMEN
Traduttore