Sondare il Mistero dell’eterno Amore va oltre la facoltà umana, e così non sarà mai possibile ad un uomo immaginarsi Dio come l’Amore Stesso, perché Dio E’ per l’uomo credente una Entità, ma l’Amore un sentimento. Entità ed Amore però sono due concetti, che possono bensì coincidere, dove l’una può significare il completamento dell’altro, ma che sono difficili da pensare come uguali. Dio come Amore è immaginabile solo in quanto l’Essere più sublime, più perfetto che deve anche stare nel più alto grado d’Amore, quindi, di conseguenza Dio e l’Amore non si possono scindere. E questa Spiegazione è anche l’unica che può essere data agli uomini, ma non svela il Mistero dell’eterno Amore, perché ogni pensiero che ne va oltre è sbagliato, perché pensieri umani non sono in grado di sondare questo Miracolo.
Ed all’uomo deve bastare di immaginarsi l’Amore come qualcosa di Inafferrabile, che può essere compreso solo con lo stesso, cioè che solo l’amore che ama penetra in un Mistero e può sempre soltanto usare il proprio grado d’amore come metro di misura, perché un “più” non gli è afferrabile. Solo quando gli sarà riuscito cambiare il proprio essere nell’amore, gli sarà facile immaginarsi Dio come l’Amore Stesso, ma come uomo non Lo sonderà mai definitivamente.
E’ bensì in grado immaginarsi Dio come una Entità, benché nemmeno Questa Stessa non è immaginabile secondo concetti umani, ma l’uomo si immagina una Entità sempre come qualcosa di corporeo (una forma), anche se non è visibile all’occhio come Tale. Ma l’Amore nella sua immaginazione non può assumere una forma, ed appena Gli fosse dato una forma, sarebbe di nuovo da considerare come qualcosa come Entità. E perciò il tentativo di guidare l’uomo in questo Mistero, è del tutto inutile, condurrebbe soltanto a percorsi di pensieri errati, che potrebbero impedire l’uomo di riconoscere l’eterna Verità. L’uomo nella sua limitatezza potrà bensì sondare tutto ciò che ha a che fare con la vita terrena, ma comprendere lo spirituale richiede essere attivo nell’amore. Allora l’essere si forma anche nell’amore e quando l’anima si separa dal corpo, rimane anche soltanto l’essenziale, che ora è in sé appunto lo stesso amore, quindi non è allora da considerare come dualità, ma attraverso l’amore poteva in genere diventare solamente ciò che è, quindi l’essere e l’amore è di nuovo lo stesso.
Colui il Quale E’ in Sé Stesso Amore, diventa immaginabile solo come Entità, perché per l’uomo la possibilità del comprendere si trova solo nell’essenziale. Benché percepisca anche l’amore, per quanto in piccolissima misura, non può comunque immaginarsi l’eterna Divinità come Qualcosa che si manifesta solamente nella vita dei sentimenti, perché Lo considererebbe solo come appartenente all’Entità, ma non come Entità Stessa. L’Amore è una Forza, e Dio E’ la Forza, quindi Dio e l’Amore devono Essere lo stesso. E Dio deve nuovamente Essere riconosciuto come Entità, altrimenti potrebbe mancare il concetto base per l’Esistenza dell’eterna Divinità. Solo quando l’essere si è avvicinato all’eterna Divinità, è possibile fondere insieme i due concetti, ed allora all’essere verrà totalmente chiaro ciò che ora non può ancora comprendere. Ma sulla Terra gliene manca la facoltà, dato che può cogliere solamente ciò che si lascia unire con le leggi terrene, altrimenti rimane incompreso.
Amen
TraduttoreDojeti skrivnost večne Ljubezni presega človeško sposobnost. In tako nekemu človeku ne bo nikoli mogoče, da si zamisli Boga kot Sámo Ljubezen, ker je za človeka, ki veruje, Bog Bitje (Entiteta, Bistvo), Ljubezen pa je občutek.... Bitje in Ljubezen sta torej dva pojma, katera resda lahko pripadata eden drugemu, kjer eden lahko dopolnjuje drugega, katera pa si je težko zamišljati, da sta eno in isto.... Bog kot Ljubezen je razumljiv in zamisljiv edino kot najbolj vzvišeno, najpopolnejše Bitje, Katero pa mora biti ravno tako na najvišji stopnji Ljubezni, zato sta torej Bog in Ljubezen nerazdružljiva.
Ta razlaga pa je tudi edina, ki je lahko dana ljudem, katera pa torej ne razodeva večne skrivnosti Ljubezni, ker je vsaka nadaljnja zamisel napačna in ker človekove misli niso sposobne dojeti tega čudeža. Vendar pa mora biti človeku dovolj to, da si Ljubezen prestavlja kot nekaj nedojemljivega, kar pa se lahko razume samo z enakim; se pravi, da samo človek, ki ljubi, prodira v skrivnost (BD 2289), in on lahko potem vedno uporabi edinole lastno stopnjo Ljubezni kot merilo, ker mu »večja« ni jasno dojemljiva.
Šele tedaj, ko mu uspe svoje lastno bitje spremeniti v Ljubezen, mu bo lažje predstavljati si Boga kot Sámo Ljubezen; namreč on, kot človek temu ne bo nikoli prišel do konca. Vendar pa si on Boga vseeno lahko predstavlja kot Bitje (Entiteto, Bistvo); in četudi to Bitje glede na človeške pojme ni zamisljivo, pa si človek Bitje vedno zamišlja kot nekaj telesnega, celo če to kot takšno ni očesu vidno. Namreč Ljubezen glede na njegove zamisli ne more imeti oblike, toda čim bi ji bila dana oblika, bi bila ona vendarle obravnavana kot nekaj elementarnega (substancionalnega, kot bistvo).
In zato je poizkus, da se človeka uvede v to skrivnost, popolnoma brez pomena; to bi namreč vodilo samo do napačnih tokov misli, katere pa bi lahko preprečile človeku, da prepozna večno Resnico. Človek bi v svoji omejenosti sicer lahko dojel vse, kar se tiče zemeljskega življenja, vendar pa duhovno razumevanje le tega zahteva Ljubezen-sko dejavnost. Potem pa svoje bitje ravno tako oblikuje v Ljubezen; in ko se duša loči od telesa, ostaja sàmo bistvo, katero pa je sedaj ravno tako Ljubezen. Zato tega ni potrebno ločevati, ampak je preko Ljubezni šele lahko postalo to, kar je.... tako da sta Bitje in Ljubezen eno in isto.
(23. december 1940) Tisti (Bog), Kateri je v Sebi Samemu Ljubezen, bo lahko predstavljiv edinole kot Bitje, ker za človeka obstaja možnost dojemanja šele v substancialnem (nanašajoč se na substanco, snov, obliko).... On resda ravno tako občuti Ljubezen, sicer v najmanjši meri, vendar pa si on še ne more predstavljati večnega Božanstva kot nekaj, kar šele v življenju občutkov prihaja do izraza. On bi namreč to smatral le kot naravno Bitje, ne pa kot Bitje Sámo. Ljubezen je moč in Bog je moč, zato morata biti Bog in Ljubezen eno in isto. Pa vendarle mora biti Bog prepoznan kot Bitje, ker bi drugače lahko prišlo do pomanjkanja temeljnega pojma glede obstoja večnega Božanstva. Šele takrat, ko se je bitje približalo večnemu Božanstvu, je mogoče oba pojma združiti v enega. Potem pa bo bitju popolnoma jasno to, kar sedaj še ne more dojeti. Vendar pa mu na Zemlji primanjkuje sposobnosti, ker lahko sprejme samo tisto, kar je možno uskladiti z zemeljskimi zakoni, ker drugače ostaja nedojemljivo.
AMEN
Traduttore