• Back

DUŠIN PROCES RAZVOJA PRIJE UTJELOVLJENJA....

Vi ljudi ste prošli kroz mnoge forme.... to jest, vaše stvarno Ja, vaša duša, je morala proci kroz dug proces razvoja prije nego joj je bilo dozvoljeno utjeloviti se u ljudskom tijelu.... I ovaj proces razvoja je bio put kroz sva djela stvaranja.... Razložena u bezbrojne sicušne cestice duša je bila morala oživjeti svako od tih djela stvaranja i tako polako sazrijevati, cim su se razlicite cestice bile medusobno sjedinile one su neprestano morale uci u nove forme, i sve forme.... nebrojena djela stvaranja.... su doprinjela spram sazrijevanja ovih supstanci duše sve dok, konacno, svim cesticama nije bilo dozvoljeno ponovo se sakupiti i kao ljudska duša uci i dati život posljednjoj formi, ljudskom tijelu. Otud svi ste vi bili morali putovati ovim putem razvoja jer je usljed vašeg prošlog pada u grijeh razdvojenost od Boga postala toliko velika da duša u njezinom beživotnom stanju, koje je bilo rezultat njezinog otpadništva, ne bi nikada bila sposobna prevladati ovu ogromnu razdaljinu od Njega. Ona je naprije trebala biti vracena u život. Ali život nije mogao biti podaren bicima koja su bila postala grešna.... oni su ga bili morali steci kroz služenje. Medutim, bice nikada ne bi bilo služilo dobrovoljno buduci bi ono bilo to sprijeceno ciniti od strane Božjeg neprijatelja [[(Sotone)]], kojeg je ono slijedilo u bezdan....

Ali ono nije trebalo ostati vjecno predmetom smrti, njemu je trebala biti dana mogucnost postici život.... i ova ‘mogucnost’ je bilo stvaranje. Bog je otrgnuo pale duhove od Njegovog neprijatelja i ucinio da služe Njemu, On je dao svakom djelu stvaranja njegovu svrhu u skladu sa prirodnim zakonom i ucinio da ispuni ovu svrhu u stanju prisile.

Kao rezultat ono je moralo služiti te je, pa makar nakon jednog beskonacno dugog vremena, na taj nacin postiglo slab život koji mu je unatoc tome omogucio postati neprestano više aktivnim.... Medutim, bica koja su se pridružila Božjem neprijatelju su odbacila Božju iluminaciju ljubavi koja je potrebna za život, time za aktivnost bica, i prema tome su ona pala u stanje smrti. I da je bilo prepušteno samom bicu ono ne bi nikada bilo sposobno ponovno oživjeti buduci ga je njegov pad u bezdan ucinio potpuno bespomocnim. Iz tog razloga Bog je u postojanje pozvao djelo, koje je najprije iskljucivalo slobodnu volju bica koja su postavljena pod Njegovu volju u stanju prisile da ispune njihovu svrhu u skladu sa prirodnim zakonom kojeg je On dodijelio svakom djelu stvaranja.

Njegov se plan sastojao od toga da polako vraca u život ono što je bilo beživotno, u tome da mu daje mogucnost biti opet aktivnim. I tako je bilo pridruženo pojedinacnim djelima stvaranja u sicušnim cesticama i kroz prirodni zakon primorano iznova postati aktivnim.... Bilo je zavezano u ovim tvorevinama i nesposobno opirati se, moralo je služiti.... ali na taj nacin je takoder bilo sposobno doseci stupanj razvoja koji mu je donio sve vecu slobodu i konacno takoder postavio duhovno bice u stanje slobodne volje, odakle ono onda mora odluciti da li ono želi nastaviti svoj uspon ili se još jednom vratiti u bezdan.... Jer Bog zasigurno pomaže bicu uspeti se ali ga On ne prisiljava ako ono želi sici. Ova odluka slobodne volje se prema tome dogada tijekom konacnog stadija razvoja na ovoj Zemlji.... kada je duša utjelovljena kao ljudsko bice i može koristiti njegovu slobodnu volju opet prema vlastitom nahodenju [[(ili ‘kako ga volja’)]].... Onda ljudsko bice mora prepoznati veliko milosrde prijašnjeg procesa razvoja i svjesno iskoristiti njegov zemaljski život, on mora sebe dokazati dostojnim i imati volju da ga njegov konacni stadij dovede do cilja, on mora cijelim srcem stremiti ka ovom savršenstvu i tako dokazati da pripada Bogu; on mora uciniti štogod je potrebno da ne bi ponovno pao u ruke onoga od koga mu se Božja ljubav bila pomogla osloboditi tijekom beskonacno dugih vremena.... On ne smije živjeti nemarno tijekom ovog kratkog vremena vec se opet i iznova jedino prisjetiti duhovnog cilja koji ce ga osloboditi od svih ogranicenja, koji predstavlja ponovno sjedinjenje sa Bogom u svjetlu i sreci.... I tako je vama ljudima bio dan zemaljski život u svrhu oslobadanja duše od zarobljeništva u kojeg vas je postavio Božji neprijatelj još od nezapamcenih vremena ali koje je bilo njezina vlastita pogreška i tako ce ona takoder morati otkloniti svoj vlastiti udio kako bi stekla svoju slobodu i vjecni život.

AMEN

PROCES RAZVOJA DUŠE PRED (NJENIM) U TELEŠENJEM ....

Vi ljudje ste šli skozi mnoge forme-oblike.... to pomeni vaš resnični Jaz, vaša duša je morala iti skozi neskončno dolg proces razvoja, preden se je smela utelesiti (inkarnirati) v človeškem telesu.... In ta proces razvoja je bil torej proces skozi vsa dela stvarjenja.... Razstavljena na nešteto drobcenih delcev je duša morala oživeti vsako od teh del stvarjenja in skozi to počasi dozorevati. Takoj, ko so se bili različni delci medsebojno združili, so oni vedno znova morali prehajati v nove oblike, in vse oblike.... nešteta dela stvarjenja.... so prispevala k dozorevanju teh drobcenih delcev duše, vse dokler se končno vsem delcem ni bilo dovoljeno ponovno zbrati in kot človeška duša vstopiti in dati življenje končni obliki, človeškemu telesu.

Torej ste vsi vi morali potovati po tej poti razvoja, ker je zaradi vašega preteklega padca v greh razdvojenost (razdalja) od Boga postala prevelika, da duša v svojem stanju brez življenja, ki je bilo rezultat njenega odpadništva, nikoli ne bi bila sposobna premagati te ogromne oddaljenosti od Njega. Ona je najprej morala biti vrnjena v življenje. Vendar življenje ni moglo biti podarjeno tem bitjem, ki so postala grešna.... oni so si ga bili morali pridobiti skozi služenje. Vendar pa bitje nikoli ne bi služilo prostovoljno, ker bi ga pri tem bil oviral Božji nasprotnik, kateremu je (bitje) nekoč sledilo v brezno.... Vendar pa ni smelo biti za večno izročeno smrti, morala mu je biti dana možnost priti v življenje.... in ta "možnost" je torej bilo stvarjenje.

Bog je iztrgal Svojemu nasprotniku padle duhove in naredil, da služijo Njemu Samemu. On je dodelil vsakemu delu stvarjenja njegov namen v skladu z naravnim zakonom in pustil, da padlo duhovno v stanju prisile ta svoj namen izpolni. Posledično temu je ono moralo služiti ter si je na ta način pridobilo, čeprav po neskončno dolgem času, šibko življenje, katero mu je kljub temu omogočilo postati neprestano vse bolj aktiven.... Kajti vsa duhovna bitja, ki so nekoč izšla iz Božje Ljubezni, so bila od Njega izsevana moč, ki se je gnetla k delovanju.

Vendar so bitja, ki so se bila pridružila Božjemu nasprotniku, zavrnila Božjo osvetlitev Ljubezni, ki je bila potrebna za življenje, in s tem tudi za aktivnost bitij, in so zato padla v stanje smrti. In, če bi bilo prepuščeno bitju samemu, ono nikoli ne bi bilo sposobno ponovno oživeti, ker ga je njegov padec v brezno naredil popolnoma nemočnega. Iz tega razloga je torej Bog v obstoj poklical delo, katero je najprej izključevalo voljo delovanja bitij, katera se je sedaj podrejala izključno Njegovi volji, da izpolni svoj namen (določitev) v skladu z naravnim zakonom, katerega je On dodelil vsakemu delu stvarjenja.

Njegov načrt je bil sestavljen iz tega, da ponovno počasi vrača v življenje to, kar je bilo brez življenja, s tem, da mu je (bitju) dal priložnost, biti ponovno aktivno. In tako je bilo (duhovno bitje) v drobcenih delcih pripojeno posameznim delom stvarstva in po naravnem zakonu prisiljeno znova postati aktivno.... Bilo je zavezano v teh stvaritvah in je nesposobno upirati se, moralo služiti.... in je na ta način prav tako lahko doseglo stopnjo razvoja, ki mu je prinesla vse večjo svobodo in končno prav tako postavila duhovno bitje v stanje svobodne volje, v katerem se je lahko svobodno odločalo, ali želi nadaljevati svoj vzpon, ali pa bo ponovno izbralo brezno.... Kajti Bog zagotovo pomaga bitju, da se vzpne, vendar ga On ne sili, če njegova volja želi (zahteva) iti navzdol.

Ta odločitev v svobodni volji se sedaj dogaja v zadnji fazi razvoja na tej Zemlji.... ko je duša utelešena kot človek in lahko uporablja svojo svobodno voljo spet po svoji lastni presoji.... Potem človek mora prepoznati veliko usmiljenje dosedanjega razvojnega procesa in zavestno izkoristiti svoje zemeljsko življenje, on mora dokazati, da je njega vreden in imeti voljo, da ga njegovo zadnje zelo kratko časovno obdobje pripelje tudi do cilja, on si mora s celim srcem prizadevati za to končno izpopolnitev in tako dokazati pripadnost Bogu; storiti mora vse, da ponovno ne pade v roke tega, od katerega se mu je Božja Ljubezen pomagala osvoboditi tekom neskončno dolgega časa....

On ne sme tekom tega kratkega časa živeti lahkomiselno (brezskrbno), temveč mora vedno misliti le na duhovni cilj, ki ga bo osvobodil vseh omejitev, kateri pomeni ponovno združitev z Bogom v Svetlobi in Moči in blaženosti.... In zato je vam ljudem bilo dano zemeljsko življenje, z namenom osvoboditve duše iz okov, katere vam je v davnih časih nadel Božji nasprotnik, za katere je prav tako kriva (duša) sama in bo zato prav tako morala nositi svoj delež, da bi se osvobodila in lahko živela v večnosti. AMEN