A través de muchas deformaciones habéis pasado vosotros los hombres.... es decir, vuestro verdadero “Yo”, el alma tuvo que pasar por un curso de desarrollo infinitamente largo antes de que se le permitiera encarnar en el cuerpo humano .... y este curso de desarrollo fue así el paso por todas las obras de creación....
El alma, disuelta en innumerables partículas tuvo que reanimar cada una de estas creaciones y, por lo tanto, madurar lentamente, tuvieron que formar parte de estas nuevas formas una y otra vez, en cuanto diferentes partículas se habían unidos, y todas las formas.... las innumerables obras de creación.... contribuyeron a la maduración de estas partículas del alma, hasta que finalmente se permitió que todas las partículas se fusionaron y, como alma humana, en la última forma, ocuparon el cuerpo humano para animarlo.
Así que todos vosotros tuvisteis que pasar por este curso de desarrollo, porque la distancia de Dios a través de vuestra caída anterior del pecado era demasiado grande y el alma nunca podría haber superado esta distancia tan lejos de Él debido al estado muerto que la apostasía de Dios le había provocado. El alma tuvo que ser devuelto a la vida. Pero la vida no se podía regalar a aquellos seres que se habían vueltos pecaminosos.... tenían que adquirirla a través del servicio. Pero voluntariamente, el ser nunca hubiera servido, porque el oponente de Dios lo habría evitado en hacerlo, a quien una vez había seguido hasta la profundidad.... Pero tampoco debería mantenerse muerto para siempre, se le debería ofrecer la posibilidad de volver a la vida.... Y esta “posibilidad” fue la creación.
Dios arrebató de Su adversario lo mental caído y lo puso a Si Mismo en servicio: asignó un destino para cada obra de creación de acuerdo con la ley de la naturaleza y dejó a lo caído cumplir este destino en el estado de la divina voluntad fija. Por lo tanto, tuvo que servir, y por eso adquirió nuevamente una vida débil, aunque solo fuera después de mucho tiempo, pero le permitió aumentar constantemente su actividad. Porque toda la esencia de ser que una vez surgió del Amor de Dios era fuerza irradiada por Él, que insta a actuar....
Pero la esencia de ser, que se unió al adversario de Dios se defendió contra la irradiación de amor de Dios, que se requiere para la vida, es decir, para la actividad de un ser, y por lo tanto, cayó en el estado de la muerte. Y no volvería a la vida nunca más, si se dejara al ser mismo, porque se volvió completamente impotente a través de su caída en las profundidades. Por eso, Dios ha creado una obra que excluía la voluntad de actuar del ser, que ahora estaba subordinada solo a Su voluntad, que, según las leyes de la naturaleza, llevó a cabo el destino que había asignado a esta obra, a toda la creación.
Su plan existía en esto, de llevar lo muerto de nuevo lentamente a la vida y darle la posibilidad de estar activo. Y así lo fue agregado a las obras de creaciones particulares en partículas pequeñísimas y fueron obligados a la actividad de derecho natural. Estaba atadas en esas obras de creaciones y no podían resistir, tenía que servir.... pero también podía alcanzar un grado de desarrollo, lo que le daba más y más libertad y, finalmente, también poner la esencia de ser en el estado del libre albedrio, en el que ahora tenía que decidir libremente si ahora quería esforzarse para más arriba o elegir la profundidad nuevamente.... Porque Dios ayuda al ser para alcanzar la altura, pero no lo obliga cuando su voluntad está dirigida hacia abajo.
La decisión en el libre albedrio ahora se lleva a cabo en la última etapa de desarrollo en esta tierra.... Cuando el alma está encarnada como ser humano y nuevamente puede usar el libre albedrio a su propia discreción....
Entonces el hombre debe reconocer la gran gracia del curso de desarrollo anterior y evaluar conscientemente la vida terrenal, debe demostrar que es digno de ella y querer que incluso el último periodo de tiempo lo lleve a la meta, debe luchar por la perfección final con todos los sentidos y demostrar así su pertenencia a Dios; Debe hacer todo lo posible para no caer nuevamente en las manos de aquel, del cual el amor de Dios lo ha ayudado durante tiempos infinitos ....
No debe vivir este tiempo a la ligera, siempre debe recordar del objetivo mental, que lo lleva a la liberación de cualquier atadura, lo que significa la reunificación con Dios en luz, fuerza y bendición.... Y para este propósito se os ha dado a vosotros, los hombres, la vida en la tierra, para que vuestra alma pueda ser liberada de una atadura creada en los tiempos primitivos por el adversario de Dios, de que fuisteis los culpables vosotros mismos y, por lo tanto, también tenéis que llevar vuestra propia parte para ser libres y poder vivir eternamente....
Amén
TraductorVi ljudje ste šli skozi mnoge forme-oblike.... to pomeni vaš resnični Jaz, vaša duša je morala iti skozi neskončno dolg proces razvoja, preden se je smela utelesiti (inkarnirati) v človeškem telesu.... In ta proces razvoja je bil torej proces skozi vsa dela stvarjenja.... Razstavljena na nešteto drobcenih delcev je duša morala oživeti vsako od teh del stvarjenja in skozi to počasi dozorevati. Takoj, ko so se bili različni delci medsebojno združili, so oni vedno znova morali prehajati v nove oblike, in vse oblike.... nešteta dela stvarjenja.... so prispevala k dozorevanju teh drobcenih delcev duše, vse dokler se končno vsem delcem ni bilo dovoljeno ponovno zbrati in kot človeška duša vstopiti in dati življenje končni obliki, človeškemu telesu.
Torej ste vsi vi morali potovati po tej poti razvoja, ker je zaradi vašega preteklega padca v greh razdvojenost (razdalja) od Boga postala prevelika, da duša v svojem stanju brez življenja, ki je bilo rezultat njenega odpadništva, nikoli ne bi bila sposobna premagati te ogromne oddaljenosti od Njega. Ona je najprej morala biti vrnjena v življenje. Vendar življenje ni moglo biti podarjeno tem bitjem, ki so postala grešna.... oni so si ga bili morali pridobiti skozi služenje. Vendar pa bitje nikoli ne bi služilo prostovoljno, ker bi ga pri tem bil oviral Božji nasprotnik, kateremu je (bitje) nekoč sledilo v brezno.... Vendar pa ni smelo biti za večno izročeno smrti, morala mu je biti dana možnost priti v življenje.... in ta "možnost" je torej bilo stvarjenje.
Bog je iztrgal Svojemu nasprotniku padle duhove in naredil, da služijo Njemu Samemu. On je dodelil vsakemu delu stvarjenja njegov namen v skladu z naravnim zakonom in pustil, da padlo duhovno v stanju prisile ta svoj namen izpolni. Posledično temu je ono moralo služiti ter si je na ta način pridobilo, čeprav po neskončno dolgem času, šibko življenje, katero mu je kljub temu omogočilo postati neprestano vse bolj aktiven.... Kajti vsa duhovna bitja, ki so nekoč izšla iz Božje Ljubezni, so bila od Njega izsevana moč, ki se je gnetla k delovanju.
Vendar so bitja, ki so se bila pridružila Božjemu nasprotniku, zavrnila Božjo osvetlitev Ljubezni, ki je bila potrebna za življenje, in s tem tudi za aktivnost bitij, in so zato padla v stanje smrti. In, če bi bilo prepuščeno bitju samemu, ono nikoli ne bi bilo sposobno ponovno oživeti, ker ga je njegov padec v brezno naredil popolnoma nemočnega. Iz tega razloga je torej Bog v obstoj poklical delo, katero je najprej izključevalo voljo delovanja bitij, katera se je sedaj podrejala izključno Njegovi volji, da izpolni svoj namen (določitev) v skladu z naravnim zakonom, katerega je On dodelil vsakemu delu stvarjenja.
Njegov načrt je bil sestavljen iz tega, da ponovno počasi vrača v življenje to, kar je bilo brez življenja, s tem, da mu je (bitju) dal priložnost, biti ponovno aktivno. In tako je bilo (duhovno bitje) v drobcenih delcih pripojeno posameznim delom stvarstva in po naravnem zakonu prisiljeno znova postati aktivno.... Bilo je zavezano v teh stvaritvah in je nesposobno upirati se, moralo služiti.... in je na ta način prav tako lahko doseglo stopnjo razvoja, ki mu je prinesla vse večjo svobodo in končno prav tako postavila duhovno bitje v stanje svobodne volje, v katerem se je lahko svobodno odločalo, ali želi nadaljevati svoj vzpon, ali pa bo ponovno izbralo brezno.... Kajti Bog zagotovo pomaga bitju, da se vzpne, vendar ga On ne sili, če njegova volja želi (zahteva) iti navzdol.
Ta odločitev v svobodni volji se sedaj dogaja v zadnji fazi razvoja na tej Zemlji.... ko je duša utelešena kot človek in lahko uporablja svojo svobodno voljo spet po svoji lastni presoji.... Potem človek mora prepoznati veliko usmiljenje dosedanjega razvojnega procesa in zavestno izkoristiti svoje zemeljsko življenje, on mora dokazati, da je njega vreden in imeti voljo, da ga njegovo zadnje zelo kratko časovno obdobje pripelje tudi do cilja, on si mora s celim srcem prizadevati za to končno izpopolnitev in tako dokazati pripadnost Bogu; storiti mora vse, da ponovno ne pade v roke tega, od katerega se mu je Božja Ljubezen pomagala osvoboditi tekom neskončno dolgega časa....
On ne sme tekom tega kratkega časa živeti lahkomiselno (brezskrbno), temveč mora vedno misliti le na duhovni cilj, ki ga bo osvobodil vseh omejitev, kateri pomeni ponovno združitev z Bogom v Svetlobi in Moči in blaženosti.... In zato je vam ljudem bilo dano zemeljsko življenje, z namenom osvoboditve duše iz okov, katere vam je v davnih časih nadel Božji nasprotnik, za katere je prav tako kriva (duša) sama in bo zato prav tako morala nositi svoj delež, da bi se osvobodila in lahko živela v večnosti. AMEN
Traductor