Comparar anuncio con traducción

Otras traducciones:

Enseñanza de la predestinación....

La enseñanza de la predestinación tiene que ser refutada tajantemente para que los humanos no se vean empujados a pensar equivocadamente y completamente engañado. Ella es un peligro real para los humanos que aceptan lo que se les ofrece como doctrina sin pensar seriamente al respecto.

Esta enseñanza mata todo instinto en el hombre, se impide la lucha por las alturas, el hombre se vuelve inactivo y se entrega por completo a las actividades de los poderes que ahora tienen poder sobre él. El hombre no hace nada para remediar esta aparente inactividad, porque supone que la gracia de Dios se apoderará de él, si Le agrada.

Esta suposición es prueba de que le falta fe en el amor y la misericordia infinitos de Dios; es un juicio de la Deidad Eterna según el juicio humano, porque el amor de Dios se hace dependiente del valor o indignidad del hombre.

La misericordia de Dios se extiende a todos los humanos si sólo quieren dejarse abrazar; sólo cuando la voluntad humana opone resistencia, el amor divino es ineficaz, sino que está constantemente empeñado en cambiar esta voluntad hacia Sí Mismo. Probablemente Dios encuentra Su agrado en los humanos que Le anhelan, cuya voluntad hace posible la donación de la gracia. Pero Su preocupación y Su amor se dirigen constantemente hacia aquellos que aún no quieren ser capturados por Su amor.

Pero sería completamente erróneo suponer que el don de la gracia de Dios se distribuye arbitrariamente, de modo que su recepción por parte del hombre no puede ser ni obstaculizada ni promovida; Sería completamente erróneo suponer que el don del amor divino es humanamente limitado, es decir, querer hacer depender el hombre del agrado de Dios.

El hombre entonces sería una criatura deplorable, porque se encuentra en un mal estado de madurez, lo que impediría el agrado de Dios; él todavía es pecador, es decir, su voluntad todavía lucha contra Dios. Sólo la voluntad dirigida hacia Dios excita el placer de Dios y determina a Dios a conceder Su gracia al hombre en abundancia. Pero Dios nunca impartirá gracia a un ser humano que todavía tiene una voluntad alejada de Dios.

El ser humano puede oponerse abiertamente a Dios, pero su alma aún puede anhelar a Dios, entonces las fuerzas del inframundo están fuertemente activas para hacerlo rebelarse contra Dios, y entonces la gracia divina le ayudará a lograr la victoria sobre estas fuerzas. Probablemente la gracia divina ha provocado esto; ha ayudado al ser humano cuyo ser más íntimo anhelaba a Dios.

Un ser humano que recibiría la gracia divina sin su voluntad o en contra de su voluntad sería un ser dirigido, porque entonces tendría que madurar a través del don de la gracia. Sin embargo, tal maduración excluye el libre albedrío y, por lo tanto, nunca podría llevar a la perfección....

amén

Traductor
Traducido por: Hans-Dieter Heise

NAUK O PREDESTINACIJI ....

Nauk o predestinaciji mora biti razveljavljen na najbolj odločen način, da ljudje ne bodo potisnjeni v napačno razmišljanje in popolnoma zavedeni. To je ena resnična nevarnost za ljudi, ki sprejemajo, kar jim je ponujeno kot verska doktrina, brez, da bi resno razmislili o tem.

Ta nauk uničuje vsako spodbudo v človeku s tem, ker duši težnjo za vzpon, človek postane neaktiven in sebe popolnoma prepusti delovanjem sil, ki imajo sedaj oblast nad njim. Oseba ne stori ničesar, da reši to očitno neaktivnost, ker je njegova predpostavka (domneva), da ga bo Božja milost zajela, ko bo to Njemu všeč.

Ta predpostavka je dokaz, da mu manjka vera v Božjo neskončno Ljubezen in Usmiljenje, to je le ocenjevanje Večnega Božanstva po človeških merilih, da je Božja Ljubezen odvisna od vrednosti ali nevrednosti (dostojnosti ali nedostojnosti) osebe.

Božje usmiljenje zajema vse ljudi, če oni le želijo biti zajeti od nje; le tam kjer se volja človeka upira, tam je Božanska Ljubezen neučinkovita, in vendar vedno skrbi, da to voljo obrne k Sami Sebi. Bog je prav gotovo zadovoljen z ljudmi, ki po Njem hrepenijo, katerih volja torej omogoča uporabo milosti. Vendar sta Njegova skrb in Ljubezen nenehno posvečeni tem, ki se še ne pustijo zajeti z Njegovo Ljubeznijo.

Vendar bi bilo popolnoma napačno domnevati, da se Božji dar milosti deli poljubno (samovoljno), da torej sprejemanje njega ne more biti niti preprečeno niti pospešeno s strani človeka; popolnoma napačno bi bilo uporabljati človeške omejitve, kar se tiče dajanja Božje Ljubezni, tj. domnevati, da je to odvisno od tega, kako je Bog zadovoljen z osebo.

V tem primeru bi bil človek obžalovanja vredno bitje, ker je on v nepopolnem (pomanjkljivem) stanju zrelosti, katero bi moralo izključiti Božjo dobrohotnost; on je še vedno grešen, to pomeni, da si njegova volja še vedno prizadeva (priti) k Bogu. Šele Bogu naklonjena volja vzpodbudi Božjo dobrohotnost, in to motivira Boga na dajanje Svoje milosti človeku v izobilju. Vendar pa Bog nikoli ne bo podelil Svoje milosti človeku, katerega notranja volja je še naprej v nasprotovanju Bogu.

Človek se lahko dejansko odkrito zoperstavi Bogu, toda njegova duša lahko kljub temu hrepeni po Bogu, v primeru česar sile podzemnega sveta vršijo močan vpliv ​​na njega, da se upira Bogu, in potem mu bo Božanska milost pomagala doseči zmago nad temi silami. To je nedvomno povzročila Božanska milost, ona je pomagala osebi, katere srce je hrepenelo po Bogu.

Človek kateremu bi pritekala Božja milost brez svoje volje ali proti svoji volji, bi bil vnaprej določeno (usmerjano) bitje, ker potem bi on moral dozorevati s posredovanjem milosti. Toda takšno dozorevanje izključuje svobodno voljo in zatorej nikoli ne bi moglo voditi k popolnosti. AMEN

Traductor
Traducido por: Lorens Novosel