Izvor: https://www.bertha-dudde.org/sl/proclamation/2299

2299 SLUŽENJE.... GREH LENOSTI....

12 april 1942: Knjiga 32

Pot preko zemeljskega življenja je zavestno in nezavestno služenje, toda vedno dejavnost, da bi bila ta pot znosnejša. Če bitja ne morejo služiti, potem to pomeni stanje smrti, resda povzročeno z lastno voljo, vendar pa neizmerno boleče. Bitju je v stadiju človeka dana svobodna izbira, ali bo dejavno v služenju ali pa bo nedejavno. To nima samo bolečih posledic kot v predhodnih stadijih; stvar je še bolj resna, ker lenost neizmerno obremenjuje dušo. Duša neaktivnost občuti kot oviro za vzpon. Ona to čuti, vendar pa je bolj usmerjena na telo in zadovoljuje njegova hlepenja (poželenja). In kakor ona zanemarja svojo nalogo na Zemlji, tako ona tudi v onostranstvu ne bo izpolnjevala zahtev, ki ji bodo postavljene, da bi spremenila svoje nezdravo stanje, ki je posledica njenega zemeljskega življenja in njegovega učinka. Ona v onostranstvu ne bo prepoznala, da je njeno neaktivno stanje vzrok njenega trpljenja, zaradi česar se tega tudi ne bo želela rešiti, čeprav pa čuti bolečino zaradi svoje nesvobode (omejenosti). Poleg tega pa bo ona, tako kot na Zemlji hrepenela po užitkih in izpolnitvi zemeljskih želja in ne bo nikoli pripravljena pomagati tistim, ki trpijo kakor ona. To stanje je zelo brezupno, ko duša nima nikakršne notranje spodbude za dejavnost, kar pa je posledica njenega nedejavnega načina življenja. Ljudem na Zemlji nenehno priteka moč, ki mora biti izkoriščena, mora biti uporabljena za dejavnost služenja, ker se edino tako duša sama osvobaja in obenem tudi nezrelemu duhovnemu v materiji pomaga do višjega razvoja. Toda ko se človek preda lenosti, on zlorablja njemu pritekajčo moč, brez da pri tem pridobi koristi za svojo dušo. To bi bil samo eden zastoj, ko lenost ne bi bila istočasno nevarnost, da se človek preda pregreham, kar pa zanj pomeni regresiven razvoj (nazadovanje). Sedaj namreč nastopa Božji nasprotnik (Satan), ki pred lenega človeka postavlja vsa ugodja zemeljskega življenja in ga spodbuja (hujska), da v njih uživa. Hlepenje po užitku, požrešnost (neumirjenost) in telesna poželenja ga napeljujejo na veliko grehov, slabijo telo in dušo ter ji onemogočajo, da bi bila prikladna za odpor (da bi se lahko uprla). Povečalo se bo hlepenje po zemeljskih dobrinah; in duša je sedaj zelo daleč od svoje resnične naloge, če ona še ni začela popuščati spodbudi Duha, Ki dušo ozavešča, da sa se odreče takšnemu načinu življenja. Če si duša še uspe pridobiti to moč volje, potem je ona (od)rešena, kar pa zahteva veliko moč volje ter pristno (iskreno) molitev k Bogu za pomoč in okrepitev volje. Vendar pa lenost in hlepenje po svetu gresta z roko v roki in človek ne usmerja pozornosti na duhovno nalogo. In duša se mora v onostranstvu bridko kesati za tako napačen način življenja, ker se ona ne more izogniti bolečinam stanja neaktivnosti. Ona jih mora prenašati, vse dokler ne začne sama od sebe hrepeneti po dejavnosti (vse dokler sama ne želi biti dejavna), kar pa lahko traja nezamisljivo dolgo časa.

AMEN

Prevod Lorens Novosel